POT SEDMIH SLAPOV

Letošnja zima, če ji lahko tako sploh rečemo, nam ne povzroča težav za izvedbo načrtovanih tur. Na pustno nedeljo smo se podali na pot sedmih slapov v okolico Buzeta. Sezona prehladov je nekaj pohodnikov prisilila k počitku, vendar so bili sedeži na Oblakovem avtobusu zavidljivo zasedeni. Tokratna zasedba je štela člane kar šestih društev. Ob mejni kontroli v Sočergi pa se je ugotovilo, da imamo tudi dve slepi potnici, ki sta pozabili osebni dokument in tako ostali na slovenski strani. Lahko bi rekli, da je imel izlet dvojni program – načrtovani in rezervni, za pohodnici brez osebnih dokumentov. Na parkirišču pred pivovarno Favorit je bilo treba zapustiti topel avtobus. Preden smo si nadeli nahrbtnike, nas je Jasmina postregla s slastnimi sladkimi dobrotami. Ob skoraj suhi strugi smo se podali proti kanjonu rečice Drage. Table z označenimi vajami trim steze niso nikogar pritegnile za jutranjo telovadbo in kmalu smo bili pri prvem in nato drugem slapu. Sledil je prvi vzpon. Spolzka, ponekod blatna steza je sicer dobro varovana, vseeno pa je bilo pri hoji treba precej paziti. Zdravo zadihani smo prišli pod visoko steno, ki je pravi raj za plezalce. Manjši slap pada v čudovit modro zelen tolmun. Vestni zbiratelji žigov so vknjižili še enega novega. Po krajšem postanku smo se vrnili nazaj do križišča, kjer se pot strmo vzpne iz kanjona. Najtežavnejši del poti je bil za nami. Na vrhu kanjona se nam je odprl lep razgled na Buzet in v nasprotju s tem precej grši na mini avto odpad v zaselku na nasprotnem bregu kanjona. Po kolovozu smo spet prišli  nazaj do rečice Drage in ob strugi do četrtega slapu. Voda se bolj zliva kot pada v manjše jezerce pod kamnitim spodmolom. Rečica običajno nima velikega pretoka, vendar je bilo po ostankih na grmovju ob strugi vidno, da se ob večjem deževju dvigne za cel meter. Spet smo se vrnili nazaj na kolovoz. Pot se je vila čez zaraščene travnike. Ustavili smo se ob dobro ohranjenem kamnitem Napoleonovem mostu. Kolovoz nas je vodil skozi gozd poln robidovja, ki je verjetno pravi raj za divje prašiče. Nadaljevali smo mimo zaraščenih ruševin nekdanjih vasic Glistonija in Ščaveti do še živega zaselka Kuharji. Pust letos s preganjanjem zime ni imel veliko dela. Topli sončni žarki so nekatere ogreli do te mere, da so jim bili dovolj kratki rokavi. Pot se je počasi spuščala do zaselka Kotli. Ime je zaselek dobil po vdolbinah, podobnim kotlom, ki jih je voda rečice Mirne izdolbla v kamnito strugo. Ob zapuščenem mlinu je peti slap. Zaselek danes nima več živečih prebivalcev. Vseeno pa smo pri eni izmed hiš, kjer med vikendi deluje neuradna okrepčevalnica, dobili hladno pivo in okusno kavico, pa tudi kaj bolj konkretnega. Na velikem vrtu smo si vzeli čas za daljši oddih in zasluženo malico.

Opoldansko sonce nas je skoraj uspavalo in kar težko si je bilo nazaj nadeti nahrbtnike. Poslovili smo se od prijazne domačinke in se vrnili na kolovoz, ki vodi nad strugo rečice Mirne. Ob poti smo lahko videli prizor, ki ga na srečo v naših krajih ni več videti. Med gostim grmovjem  so bile še vedno že davno zavržene gume tovornjakov.

Na ogledni turi je bilo ugotovljeno, da zadnjih dveh slapov ob nizkem vodostaju skoraj ni, zato si ju nismo ogledali. Na zadnjem delu poti smo parkrat prečili rečico Mirno. Vode je bilo ravno toliko, da bi si zmočili čevlje, zato smo si izbrali prehod po večjih kamnih. Sledil je še strm vzpon po kolovozu in temu primeren spust v kanjon Mirne. Dolina se je počasi razširila, ob travnikih in že zoranih njivah smo prišli do sotočja obeh rečic in nazaj na izhodišče. Skozi Buzet smo srečali kar nekaj pustnih skupin. Na naši strani meje smo seveda pobrali naši dve pohodnici, ki sta po sili razmer imeli svojo turo, menda sta si ravno tako naredili lep dan. Na avtobusu nas je čakal še cel kup dobrot, zato smo se ustavili v Gračišču. V prihajajočem tednu je Anico čakal okrogli rojstni dan in temu primerno je bila miza polna dobrot. Ob domači kapljici seveda ni šlo brez Mirota in harmonike. Lahko bi rekli, da smo imeli na pustno nedeljo v sklopu  zanimive ture še kulinarični dan. Po jutranjih piškotih iz cerkniškega konca, suhomesnih podkrajskih dobrotah in vipavski kapljici smo zaključili še s cerkljansko ocvirkovco, ki jo je pripravila Valerija. Vsekakor smo vse kalorije, ki smo jih med hojo izgubili, zelo hitro nadomestili.

Ob povratku domov si je manjša skupina vzela še nekaj časa za analizo izleta pri Tratniku ob kotličku bograča.

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


8 − = pet

This site is protected by Comment SPAM Wiper.