OD SOCERBA DO ANKARANA

Letošnji januar je več kot primeren za nezahtevno pohodništvo. Sobotno popoldne nam je prineslo celo nekaj prvih letošnjih snežink, nedelja pa se je spet pokazala v soncu. Udeležba je bila tudi tokrat številčna in pisana, saj so se nam pridružili še pohodniki iz treh društev. Pa tudi razlika v letih med najmlajšim in najstarejšim pohodnikom je znašala kar dobrih 60 let.

Malo pred Socerbom je bilo treba zapustiti topel avtobus in po makadamski cesti smo se med pustimi kraškimi pašniki napotili do gradu Socerb. Od tu se odpre razgled na dolino in Trst. Mimo spomenika padlim borcem smo se med hišami spustili čez asfaltno cesto proti Ospu. Pot navzdol nam seveda ni delala težav. Kmalu so se nam pokazale mogočne stene nad vasjo, ki so v tem letnem času priljubljeno plezališče. Osp je počival v mirni nedelji, razen plezalcev, ki so se odpravljali v steno, nismo srečali skoraj nikogar. Pot nas je vodila v gozd ob suhi zaraščeni strugi in se začela počasi vse bolj vzpenjati proti Tinjanu. Klanec je pokazal svojo moč in kak kos oblačila je romal v nahrbtnik. Po prečenju dovozne poti, ki bo služila za izgradnjo drugega tira železnice, smo si privoščili krajši počitek. Gozd se je počasi redčil, kar je obetalo, da se bližamo vrhu Tinjana. Malo pred vrhom smo si na sončnem pobočju v suhi travi vzeli čas za malico. Verjetno si je marsikdo zaželel poležavanja, vendar nas je čakalo do cilja še kar nekaj poti. Sledil je še krajši vzpon do cerkve. Nekateri so požigosali svoje knjižice, nato pa je po asfaltni cesti sledil dolg spust proti Škofijam.

Tu smo si vzeli čas za krajši postanek pri čebelarskem prijatelju našega Darkota. Vsekakor je bilo vredno, medica je bila namreč odlična. Nadaljevali smo naprej, pot nas je vodila celo čez semaforizirano križišče, ki je verjetno edino na slovenski planinski poti. Na koncu Škofij smo se spustili in nadaljevali skozi vzorno urejen vinograd, od koder se je ponujal razgled proti Kopru. Spet smo prišli med stare hraste in se še zadnjič vzpenjali, tokrat proti Hrvatinom. Tudi Hrvatini so bili počasi za nami in čakal nas je samo še Ankaran. Kmalu smo dosegli želeni cilj in s tem zadnjo točko slovenske planinske poti. Po dolgi poti smo si več kot zaslužili pijačo na terasi bifeja. Popoldansko sonce je že izgubljalo moč, nismo se predolgo zadrževali in Boris nas je kmalu varno odpeljal proti domu.

Dobrih pet ur hoje je bila kar primerna tura po krajšem zimskem počitku.

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


tri − = 2

This site is protected by Comment SPAM Wiper.