Rdeče obarvani ruj in edinstvene barve trt po Vipavski dolini, pri nas pa drevesa hrastov in bukev, so že nekaj časa nazaj naznanile jesen. Letos so barve še lepše kot ponavadi. Ker je za vikend bilo napovedano sonce in sta temu sledila še dva dneva praznikov, se nas je zbrala družba štirih s podobnim okusom za uživanje. Martin je že pred nekaj dnevi dal pobudo za dnevni obisk Velike Drage. Gremo, gremo kar za dva dni in izkoristimo vikend do konca, smo rekli in pričeli s pakiranjem šotora, opreme….
Tako smo dvajset minut čez osmo sedeli v avtu; naš voznik Jaka, trmasta Anja, za mednarodno udeležbo je poskrbel Chris in tako se je krog zaključil še z mano. Naš cilj je tokrat segal malo čez mejo, pri naših sosedih. Sonce je že zjutraj kazalo, da mu ta vikend ne bo manjkalo energije. Sledili smo avtocesti proti Kopru, nato pa preko Kozine do prehoda Buzet in naprej proti Veli Dragi. Nedaleč pred tunelom Učka je parkirišče iz katerega je pot potrebno nadaljevati peš. Opremo smo naložili v nahrbtnike in že neučakano korakali drug za drugim, da čimprej uzremo dolino pod nami. Tudi tu se je na levi in desni strani poti razraščal barviti ruj, pot se je narahlo začela spuščati in kmalu smo prispeli na rob. Ko smo uzrli odsekane stene na drugi strani in obljubljeno dolino, smo odprtih ust obstali. Noro! Sama sem že čutila kako se adrenalin pretaka po žilah in vrjamem da pri drugih ni bilo nič drugače. Apnenčasti stebri so prvi ujeli naše oko, le kako si nebi plezalec želel stati prav na vrhu tistega največjega! Da, ta je zagotovo bil na spisku. Gremo, smo rekli in vsi smo nemo sledili, Jaka pa je vodil gor in dol po goznih poteh. Pristop se nam je zdel nekam dolg, preveč smo bili zagnani in tako zgrešili pot. Že ogreti smo tako žez par deset minut res odložili nahrbtnike pod stenami F sektorja. Jaka in Anja sta sestavljala prvo, Chris in jaz pa drugo navezo. Prste smo razmigali v lažjih smereh in kaj hitro smo dobili občutek kako se tej skali streže. Kvaliteta apnenca je dobra, veliko je majhnih luknjic in pok, kjer so potrebni natančni gibi za meter višje. Ocene so pri nekaterih smereh kar konkretno postavljene in spet drugje mogoče prenizke. Tako nam večkrat ni bilo logično, ko smo pri kateri prehitro priplezali na vrh in kmalu za tem stiskali zadnje moči za isto oceno. Chris je spregovoril kakšno po slovensko, ko se je znašel v težavah, Anja je ta dan veselo vpenjala njene prve šestice, Jaka je iskal svoje meje v še malo težjih smereh in prav tako sem tudi sama zavila kakšno desno ali levo kjer se poke spremenijo v pokice in luknje v luknjice. Uživali smo, čas pa je bežal in sonce je prej kot smo se sploh zavedli zaokrožilo nad nami. Zdaj mrak pade res že zgodaj, zato smo okoli 4 ure začeli razmišljati o tem, kje bomo prenočili. Blazinice na prstih so bile utrujene in kruljenje nas je spomnilo, da smo sendviče pustili nedotaknjene- tako bodo čivapčiči še toliko bolj dobri! Že smo imeli v glavi smeri za jutrišnji dan in s temi v mislih smo se napotili do parkirišča. Vsi smo bili mnenja, da je ideja o divjem kampiranju najboljša! 5km stran od tod, smo si na nekem pašniku dobili jaso, ki je bila dovolj skrita, če bi domačini zjutraj prišli na obhod po njihovih parcelah. Z Anjo sva postavili šotor, Jaka in Chris pa sta bila zadolžena, da se bomo kasneje greli ob ognju. Kmalu smo imeli šotor pripravljen in blizu se je iz majhnih trsk obloženih s kamenjem že kadil ogenj. Čivapčiči so se pomedli še preden so se ohladili in koncu dneva smo nazdravili s pivom in radlerjem J Dolgi večiri so kot nalašč za druženje in verjamem, da če je kak domačin posedal zunaj, je ta moral slišati glasove iz sredi gozda, kjer nas je lomilo od smeha. Vedeli smo, da nam bo dober spanec povrnil moči, zato smo se dobro zavili v naše spalke in tako dočakali naslednjega jutra.
Za zajtrk so vedno najboljša jajca! Anja je zmešala dobro frtaljo in spet ni nič ostalo na dnu ponve. Še malo utrujeni od obračanja v spalnih vrečah, smo spakirali stvari in ponovili spust v dolino. Tudi nedelja ni imela oblačka na nebu. Ko smo se približevali sektorju, smo že slišali znane glasove. Le kdo bi zgrešil Martina, Markota in ostalo druščino iz AO Vipava, ki so že prej napovedali prihod. Zdaj nas je bilo še več in konkurenco nam je delala le še skupina Avstrijcev. Ta dan je bil apnenčasti steber res oblegan in tudi vsakdo od nas je stal na vrhu z iztegnjenimi rokami.
Minil je še en krasen dan, na najlepši možen način; v odličnem ambientu in še boljši družbi. Nedeljo smo zaključili s pico iz krušne peči in velikim zadovoljstvom v sebi. Namesto, da bi po vsem tem bili izmučeni, je bilo očitno, da sta nas ta dva dneva pravzaprav do polne mere napolnila s pozitivo in energijo. Za dopolnitev, spodaj prilagam še nekaj slik. Uživajte ob gledanju in če vas pot kdaj zanese proti Veliki Dragi, ne zgrešite te doline, v resnici je še mnogo lepša!
Na dolgo in široko sem se razpisala, Tina Rupnik.
