Kljub ne preveč obetavni vremenski napovedi smo se zmenili, da se tokrat ne bomo kar tako vdali. Še malo pred jutranjim vstopom na avtobus, je v Podkraju deževalo in vsaj do Kalc je bila glavna tema vreme. Proti Štajerski se je svetlikalo, a to ni bil naš današnji cilj, saj je avtobus v Ljubljani zavil proti Gorenjski, točneje proti Pokljuki. Bilo nas je lepo število, kar štiriindvajset. V Gorjah nas je čakal vodnik PD Bled, Rado Urevc, s katerim smo se dogovorili, da bo vodil tokratno našo turo. Že med vožnjo do Pokljuke nam je povedal veliko zanimivega, o tamkajšnjih krajih, prebivalcih, okoliških hribih, pa o Triglavskem narodnem parku, skratka živi leksikon je tale Rado. Ko smo prispeli na Pokljuko, smo kmalu zavili po makadamski cesti proti Planini Zajavornik in se ustavili pri spomeniku NOB Pri Rupah, kjer je bilo izhodišče za našo turo. Pot je speljana najprej po gozdu, malo višje prečka gozdno cesto in se po na novo popravljeni široki poti, ki služi za dostavo do Blejske koče na Lipanci, zložno vzpne na že omenjeno planino. Do sem smo hodili 45 minut. Ker vreme ni bilo najboljše, smo se takoj odpravili naprej proti našemu cilju. Steza do vrha Debele peči, do koder smo hodili uro in pol, je tako lepo speljana, da še vedeli nismo, kdaj smo prišli na vrh. Poleg tega je ob poti veliko lepega cvetja, zato se nismo ozirali na dežne kapljice, ki so pršele z neba. Pravzaprav niti nismo bili tako mokri, na vrhu pa se je za kratek čas celo zvedrilo. Po kratkem postanku, vpisu v vpisno knjigo in obvezni ”gasilski”, smo po drugi poti pod Brdom in Lipanskim vrhom, sestopili nazaj do koče. Tu so nam ponudili odličen ješprenj in golaž ter seveda še nekaj za pod zob. Spustili smo se do izhodišča in se zadovoljni vračali proti domu, saj nas je čakala še državljanska dolžnost. Rado nem je med potjo natresel še kar nekaj koristnih informacij, za kar se mu tukaj še enkrat prisrčno zahvaljujem. Čudovit dan in lepa, ne preveč dolga in zahtevna tura, primerna za vsakega planinca.
Zapisal:
