Letos smo za naš dvodnevni izlet izbrali Pohorje. Že zgodaj zjutraj, v soboto ob štirih, smo se odpeljali proti Mariboru in kljub rani uri se prav nobenemu izmed sedemnajstih udeležencev izleta ni spalo. Vsi smo bili namreč v pričakovanju zanimivega izleta. V Slovenski Bistrici smo se ustavili na jutranji kavici, potem pa smo pohiteli naprej vse do Mariborske koče, kjer smo dobili prvi žig. Naša pot se je sicer začela pri Ruški koči, saj smo imeli v načrtu kar dolgo pot vse do Ribniške koče. Kar korajžno smo zakorakali po gozdni cesti, potem pa skozi gozd proti Klopnem vrhu, kjer smo imeli prvo malico. Pot se je kar vlekla, a pred nami je bilo še kar nekaj ur hoje. Naslednja naša postojanka je bila Koča na Pesku, kjer smo se ponovno okrepčali. Sledil je kratek spust do spodnje postaje ene od sedežnic smučišča na Rogli, nato pa kar konkreten vzpon proti Lovrenškim jezerom. Čeprav je bilo še pred kratkim prijetno toplo, nas je na poti presenetila polurna nevihta. Na srečo smo bili takrat v gozdu, tako da smo se lahko skrili pod košato drevje. Pri čudovitih Lovrenških jezerih nas je spet pozdravilo sonce. Po lesenih brveh smo se nato začeli spuščati kar globoko nazaj v dolino, zato nas je zadnjo uro pred Ribniško kočo čakal kar naporen vzpon. Noge so bile po celodnevnem pešačenju že kar malo težke, a zadovoljstvo v koči toliko večje. V koči so nam pripravili zelo okusno večerjo, nekaj smo še popili, malo poklepetali in že smo poskakali vsak v svojo posteljo, saj je bila pred nami še naporna nedelja. Potrebno je pohvaliti domače društvo in oskrbnike, saj je koča čista in zelo dobro vzdrževana.
Zjutraj smo si pred kočo pripravili zajtrk in vse je bilo nared za nadaljevanje poti. Sam sem zaradi objektivnih razlogov izpustil nedeljski del izleta in se v dolino spustil z avtobusom. Ostali so pot nadaljevali preko Črnega vrha(najvišja točka Pohorja), Velike Kope in Kremžarjevega vrha, kjer so menda postregli z odličnim pohorskim loncem, do Slovenj Gradca, kjer sva jih s šoferjem počakala. Zadovoljstvo po prehojeni poti je bilo veliko, saj je bil za nami zajeten del poti. Celotno traso smo prehodili v petnajstih urah. Vsem udeležencem se zahvaljujem za udeležbo, prijetno družbo ter pravo planinsko trmo. Se vidimo 13.julija, ko se bomo povzpeli na Debelo peč nad dolino Krme.
Zapisal:
Dušan Plesničar
