KRK

Letošnji prvi izlet je imel morski pridih, podali smo se namrečna otok Krk. Uspelo nam je šele v drugem poizkusu, saj se nam je na prvi predviden termin ponovila zgodba, ki se nam je vlekla že lansko leto, ponovno nam jo je namreč zagodlo vreme. Se pa je splačalo počakati do naslednje nedelje, saj tokrat zaskrbljeni pogledi v nebo niso bili potrebni. Zjutraj, ko smo krenili, so bile na nebu še zvezde, tako da bi se dalo med vožnjo še malo podremati, vendar ovinkasta cesta preko Kalc in naprej proti Postojni tega ni ravno omogočala. Po prečkanju meje na Jelšanah, smo tisti, ki smo rabili še malo spanca, prišli na svoje. Po avtocesti smo nadaljevali mimo Reke in prek Krčkega mostu na Krk. Hermina nam je posredovala nekaj podatkov o tem otoku in počasi je prišel tudi čas za prvi postanek in jutranjo kavico, pa tudi kaj bolj konkretnega, za kar se moramo zahvaliti slavljenki Jasmini. Po postanku smo nadaljevali pot na južno stran otoka do Stare Baške . Med vožnjo smo lahko občudovali lepo urejene oljčnike, po katerih se je paslo kar lepo število ovac. V Stari Baški se je avtobusna vožnja končala, po dolgem času smo si obuli gojzarje in se začeli po lepo speljani stezi vzpenjati v hrib. Z vsakim pridobljenim metrom vzpona je bilo ob stezi manj rastlinja, le tu in tam nekaj izredno bodičastega grmovja in nekaj brinja. Med ostrim kamenjem skorajda ni zemlje, tako da steze marsikje sploh ni videti in so edina orientacija markacije. Po par krajših postankih smo prispeli na najvišji vrh Krka, 569m visoko Obzovo. Na vrhu nas je pričakal nič kaj prijeten veter, ki smo ga sicer vajeni, vendar smo si za malico raje izbrali prijetno ogrado nekaj metrov nižje. Z samega vrha se ponuja lep razgled na Kvarnerski zaliv. Po zasluženi malici smo nadaljevali proti Velikemu vrhu, ki je s 541 metri drugi najvišji vrh otoka. Po kratkem spustu in nato ne preveč utrujajočem vzponu smo vsi brez težav osvojili še Veliki vrh. Sledilo je še skupinsko fotografiranje, nato pa pod vodstvom Janeza in Jasmine, ki sta tokrat kot dobra poznavalca teh krajev imela glavno besedo , še ne ravno kratek spust v Punat. Sicer pusto in kamnito pokrajino krasi izredno lepo in z jagodami bogato brinje. Malo pred našim ciljem v Punatu pa si bomo zapomnili še kapelice s Križevim potom na strmem kamnitem klancu, s katerega je direkten pogled na otoček Košljun. Punat je v tem letnem času popolnoma prazen, saj razen natakaric v lokalu, kjer smo se za zaključek še odžejali, nismo srečali žive duše. Pred ponovno avtobusno vožnjo smo nazdravili za uspešno izpeljan pohod s kozarčkom domačega, ki nas je lepo ohlajen čakal v prtljažniku avtobusa in sledil je povratek po isti poti nazaj proti domu. Organizatorje je navdajala dobra volja ob uspešno izpeljanem prvem izletu, še bolj pa podatek, da se nas je kljub virusom, ki so nekaj stalnih pohodnikov položili v posteljo, prvega izleta udeležilo kar 45pohodnikov.