Za letošnji dvodnevni izlet smo načrtovali turo v Kamniške Alpe. Glede na to, da se za lažjo varianto ni odločil nihče, smo turo zadnji teden nekoliko spremenili. Tokrat smo se odločili za prevoz v lastni režiji, Miklav pa nam je posodil kombi, za kar se mu moramo še enkrat zahvaliti. Vreme se je po tem, ko je še nekaj dni nazaj v visokogorju snežilo, stabiliziralo, tako da smo se proti Jezerskem podali v jasnem jutru. Po izvozu z avtoceste smo si privoščili jutranjo kavico. Ob prihodu na parkirišče na Jezerskem so vrhove prekrivale meglice. Šestnajst pohodnikov se nas je po manjšem zajtrku počasi podalo proti Češki koči. Pri spodnji postaji tovorne žičnice smo se med poruvanimi mogočnimi bukvami po lepo urejeni stezi hitro dvigovali proti Češki koči. Na nasprotni strani se je v ruševju skrivala Kranjska koča na Ledinah, nad njo pa smo lahko v meglicah videli Babe. Kmalu smo prišli do prve postaje, Češke koče. Večina si je privoščila čaj, strastni zbiratelji žigov pa so zapolnili nov kvadratek v dnevniku. Čakala nas je še dolga pot, zato je bilo potrebno nadaljevati proti naslednjemu cilju, Jezerski Kočni. Pot nas je sprva vodila med ruševjem, ki pa je počasi izginjalo, po par krajših počitkih smo zagrizli v melišče pod steno Kočne. Ta nekoliko zoprni del smo počasi premagali, pospravili smo palice in si pred vstopom v steno nadeli čelade. Previdno smo se podali v steno in počasi smo že srečevali prve planince, ki so se spuščali z vrha . Po prihodu na manjše sleme se nam je odprl pogled na Jezersko. Počasi je bil tudi že čas za malico. Nekoliko okrepčani smo se podali naprej in kmalu prišli do križišča, kjer se pot razcepi za Kočno oziroma Grintovec. Tu smo odložili nahrbtnike, večina se je podala do Kočne. Najtežji del poti je takoj na začetku, saj skozi krajši del ne gre drugače kot da se splazimo po trebuhu. Nekateri, ki so v vojski bolj malo ‘’puzali’’, so vajo ponovili dvakrat. V kake pol ure smo osvojili prvi tokratni dvatisočak in v dnevniku zapolnili še eno okence. Po spustu nazaj do nahrbtnikov, smo se v dveh skupinah podali naprej preko grebena proti Grintovcu. Proti dolini Kokre je sonce počasi topilo meglice, sicer pa je bila temperatura za hojo praktično idealna. Po krajšem spustu smo prišli pod stene Grintovca in se začeli počasi nazaj dvigovati. Prvi del vzpona je bil kar strm, kasneje pa se pot nekoliko izravna. Počasi smo ugotovili, da se bo dalo ponovno uporabiti tudi palice. Meglice so bile ravno tako vztrajne, da nam niso omogočale kakšnega pretiranega razgleda. Spet smo prišli do razpotja, kjer se pot odcepi proti Mlinarskem sedlu. Tik pod vrhom nas je čakalo še nekaj jeklenic in bili smo še na drugem vrhu sobotne ture, 2558 metrov visokem Grintovcu. Glede na to, da nas je čakal le še spust do Kokrskega sedla, smo si ponovno privoščili zaslužen obrok. Vknjižili smo nov žig in počakali še drugo skupino, ki je nedolgo za nami prišla na vrh. Preden smo se spustili proti Kokrskem sedlu, je sledilo še obvezno skupinsko fotografiranje. Za spust proti Kokrskem sedlu, kjer so nas čakala prenočišča, je večina izbrala umirjen korak, razen enega, ki je bil tako hiter, da se je ustavil šele na pol poti proti Suhadolniku. V polni Zoisovi koči, ki so jo tokrat okupirali Hrvati, nam je vseeno uspelo najti dovolj prostora, da smo si privoščili večerjo, ki nam je še kako prijala, še posebej odlična sladica. Za razliko od ostalih gostov so nam prijazne natakarice stregle pri mizi. Je pa tudi res, da je na naši mizi kar nekako zmanjkovalo prostora za primorsko črnino, s katero se nam je vračala moč po napornem dnevu. Vse bolj se je bližal čas za počitek, čeprav nekaterim ni bilo ravno do spanja. Naslednji dan nas je namreč čakala nič kaj kratka tura. Noč je bila kar mirna in za razliko od lanskega leta kakšnega pretiranega nočnega gozdarjenja ni bilo.
Zbudili smo se v jasno sveže jutro, po obilnem zajtrku se je večina podala proti Skuti, manjša skupina pa se je odločila za spust do Suhadolnika. Svež zrak in nebo brez oblačka sta nam dajala pravo energijo, da smo v dobrem tempu zagrizli v prvi klanec nad kočo. Kmalu se pot zravna in skozi slikovita Mala vratca nekoliko spusti. Ker so bile noge še nekako trde od prejšnjega dneva, smo zato potrebovali malo več previdnosti. Počasi smo prišli v kraški svet, brezna so namreč kar ob poti. Pri modernem bivaku pot Skuto smo si privoščili počitek in se s pomočjo tri dni starega predsednikovega zemljevida Kamniških Alp odločili za pravo pot do Skute. Kraški svet je zamenjalo obsežno melišče in počasi smo prišli pod steno. Spet so v poštev prišle čelade. Pot nas je vodila do vrha greben, kjer se nam je nudil čudovit razgled, po krajšem spustu pod Štruco, na katero se je vzpel le en bolj ‘’gajsten’’ posameznik, je sledila lepa pot proti vrhu Skute. Sonce je že prijetno grelo, tako smo si poleg zaslužene malice privoščili še malo sončenja. Skuta je bil zadnji načrtovan vzpon dvodnevne ture. Spustili smo se nazaj po isti poti do melišča, kjer smo pustili palice. Načrti tokratne ture so se kar precej spreminjali, tako je že dan prej padla odločitev, da se vrnemo nazaj preko Mlinarskega sedla na Jezersko. Po povratku na melišče smo pod grebenom Dolgega hrbta prečili obsežno melišče do Mlinarskega sedla. Spet se nam je odprl čudovit razgled. Pravzaprav nas je čakal najtežji del poti, saj je bila zaradi nevarnosti zaradi proženja kamenja potrebna zelo previdna hoja, običajno je ta smer primernejša za vzpon. Čeprav sredi dneva, smo na poti srečali kar lepo število planincev, ki so se vzpenjali proti Grintovcu in Skuti. Najlepši in najbolj razgleden del poti je bil ob vznožju poplačan z osvežilno vodo, ki teče izpod snežišča. Poseben užitek je bil še spust po melišču, ki ga je bilo kar prehitro konec. V mislih na hladno pivo smo bili hitro pri Češki koči, kjer je vremenu in nedelji primerno, kar mrgolelo ljudi. Po dolgem dnevu smo si privoščili topel obrok ali samo slastne palačinke. V mehki travnati preprogi smo si poiskali prostor za nastavljanje popoldanskim sončnim žarkom. Po daljšem počitku smo se kar malo ulenili, tako smo se kar stežka podali še do parkirišča, kjer smo pustili avtomobile. V prijetni senci smo tudi z zadnjim delom poti kar hitro opravili. Med preoblačenjem pa smo bili še priča nevsakdanjemu dogodku. Naenkrat se je zaslišal glasen trušč, ki je spominjal na zvok reaktivnega letala. Gost oblak prahu nad meliščem nas je takoj prepričal, da je šlo za skalni podor, ki se je na srečo zgodil na delu kjer ni planinskih poti. Po dveh prijetnih dneh smo se odpeljali proti domu. Na Jezerskem je sicer bil še Ovčarski prazni, ki pa smo ga izpustili, odločitev je padla, da se ustavimo bližje domu in si še enkrat privoščimo nekaj za zaključek izleta. Sicer pa nas je doma čakala še Gasilska veselica !
Zapisal:
Silvan Praček-Maks
