HRIBI NAD POKLJUKO

20160716_092416_resizedLetošnji deževen junij nam ni dovolil izvedbe načrtovane ture, zato smo jo prestavili na julij. Čas dopustov in sobotni termin sta morda nekoliko okrnila udeležbo. Sobotno jutro po temperaturi ni najbolj spominjalo na julij, tako da so bili kratki rokavi bolj izjema kot pravilo. Na Pokljuko smo se tokrat podali mimo Jesenic. Če je bil kdo še malo zaspan, ga je pri izstopu iz avtobusa vsekakor predramil svež pokljuški zrak. Temperatura namreč ni bila niti najmanj poletna. Počasi smo ob robu smučišča zagrizli v blago strmino, ki se je ob naslednji vlečnici še povečala. Kmalu smo zapustili smučišče in po serpentinasti stezi prišli na majhno sedelce, od koder se je odprl lep razgled na Spodnje Bohinjske gore.  Privoščili smo si kratek odmor, hladen veter pa je marsikoga prisilil, da je iz nahrbtnika privlekel rokavice, še predsednik, ki redkokdaj obleče dolge rokave, je bil v srajci. Pot nas je skozi ruševje vodila naprej proti Viševniku, steza vodi v zavetrju, tako da je občutek mraza nekako izginil. Mrzel veter pa nas je ponovno pozdravil na vrhu Viševnika, kjer smo se zadržali le kratek čas za skupinsko sliko. Sledil je spust proti Srenjskemu prevalu. Tu smo se razdelili v dve skupini, večina je nadaljevala naprej proti Velikemu Draškemu vrhu, manjša skupina pa se je odločila, da osvoji vse tri dvatisočake, ki jih je ponujala tokratna tura. Vzpon na Mali Draški vrh je zahteval nekaj več pazljivosti zaradi krušljivosti. Pot večji del poteka po nekakšni strugi, tik pod vrhom pa dosežemo prepaden greben, ki se dviga nad dolino Krme. Na vrhu se nismo dolgo zadrževali, saj je bilo treba nekako dohiteti večjo skupino, ki je nadaljevala pot na Veliki Draški vrh. Še več previdnosti zaradi proženja kamenja je bilo potrebno pri sestopu. Ob povratku na Srenjski preval smo srečali skupino hrvaških planincev, ki je bila namenjena proti Triglavu. Pot smo nadaljevali po pobočju Malega Draškega vrha in kar hitro prišli do sedla med Velikim in Malim Draškim vrhom. Spet se je odprl pogled na dolino Krme . Sledil je še vzpon na zadnji načrtovani dvatisočak. Steza je marsikje slabše vidna, vendar je dovolj možicev, da težko zgrešiš stezo. Do vrha Velikega Draškega vrha si nismo privoščili nobenega počitka , tako da smo vrh osvojili v manj kot pol ure. Prva skupina se je ravno napotila naprej do Studorskega prevala, tako da smo se kar skupaj spustili proti Studorskemu prevalu. Sprva vodi pot po grebenu in kamnitih ploščah, kasneje pa se spusti med gosto ruševje . Čez Studorski preval smo se spustili do Jezerc in naprej proti Konjščici. Počasi je postajalo topleje tako, da smo lahko slekli vetrovke in windstoperje. Na Konjščici nas je pozdravila čreda lepo rejene govedi, kakšnih dobrot pa si nismo mogli privoščiti, saj je bila planšarija na veliko začudenje zaprta. Skozi lep smrekov gozd, kjer lubadar še ni pokazal uničujoče moči, smo prišli do makadamske ceste, kjer nas je že čakal prevoz. Na poti proti domu smo se ustavili še na Zatrniku v gostilni Pr’Jagru, kjer nam je Zvone častil pijačo. Hvala!!! Za slovo od Gorenjske nas je pozdravilo še nekaj dežnih kapelj. Končno nam je le uspelo izpeljati dolgo načrtovano turo, avgusta pa načrtujemo dvodnevno turo v Kamniške alpe!

Zapisal: Silvan Praček-Maks

 

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


sedem × 8 =

This site is protected by Comment SPAM Wiper.