Tudi letos nas je želja, da se podamo višje, v osrčje gora, gnala, da smo skupaj s PD Križna Gora organizirali dvodnevni planinski pohod za naše varovance. Izbrali smo Kamniško- Savinjske Alpe. Naš glavni cilj je bil Kocbekov dom na Korošici. Za pohod se je navdušilo sedem varovancev, trije spremljevalci z VDC-ja in devet članov PD Križna Gora.
Zapeljali smo se do izhodišča pod planino Podvežak. Po obilnem zajtrku smo se podali na pot. Dobro uhojena markirana steza nas je vodila čez planino Podvežak med Desko in Tolstim vrhom do Vodotočnega jezera, ki nas je očaralo s svojo srčkasto obliko. Za nekatere varovance je bil ta vzpon pravi podvig. Pogosto smo počivali in se prilagajali tudi tistim, ki so imeli težave pri hoji. Potrudili smo se in se povzpeli na Lučki dedec (2023m), ki je bil za večino pohodnikov najvišji vrh tega pohoda. Splačalo se je – z vrha se je odprl čudovit razgled na Ojstrico in vse sosednje vrhove, ki dajejo veličastnost tej pokrajini. In kot na dlani smo imeli pod seboj Kocbekov dom na Korošici – dim iz dimnika na strehi koče je dal vedeti, da nam za večerjo pripravljajo nekaj dobrega.
Popoldan smo preživeli na različne načine. Manjša skupina se je povzpela na Ojstrico (tudi naš Matej je bil med njimi), nekaj članov je izkoristilo čas za obisk Moličke planine, nekaterim pa je bilo hoje za ta dan dovolj in smo se napotili kar proti koči. Zelo gostoljubno so nas sprejeli. In za naše fante je bil pravi dogodek, ko so spoznavali druge ljudi, navezali pogovor s planinci iz tujine, opazovali dinamično dogajanje v koči in pred njo…
Po večerji smo odigrali še nogometno tekmo. Na planini Korošica je namreč na nadmorski višini 1800m najvišje ležeče nogometno igrišče v Sloveniji in to smo morali izkoristiti. Igrišče, na katerem so se še malo prej pasle krave in ovce, ima svoje posebnosti… Naigrali smo se, pa tudi nasmejali do solz… V kočo nas je prignala manjša ploha, v zameno pa smo potem lahko občudovali krasno mavrico, ki se je pisano razpotegnila čez dolino.
Tudi spanje v koči je nekaj posebnega. Bili smo tako utrujeni, da smo kar popadali po posteljah.
Drugo jutro nas je čakal sestop. Pot nas je vodila čez Moličko planino, kjer stoji stara Kocbekova koča, preurejena v zavetišče, nad njo pa je zgrajena preprosta, a zelo lepa cerkvica sv. Cirila in Metoda. Naša hoja navzdol je sicer bolj počasna in okorna, a večjih težav nismo imeli. Pri kombijih smo se okrepčali z malico, nato pa se zapeljali še do planine Kisovec in se povzpeli na Malo planino. Tam nas je pričakala skupina članov društva, ki so si za ta dan izbrali drugo pot – iz Korošice na Veliko planino.
Kamniško – Savinjske Alpe so res slikovite. Očarale so nas s svojimi vrhovi, planinami, s prijaznimi obiskovalci gora, ki smo jih srečevali po poti… Gotovo se bomo še kdaj podali nanje.
Za konec pa še čestitke vsem našim junakom: Urošu, Katji, Štefanu, Davidu, Janezu, obema Matejema. Ker so bili vztrajni, kolegialni, potrpežljivi, polni dobre volje. Hvala vodnici Hermini za njeno srčnost pri vodenju naše planinske ekipe, ki vedno zahteva ogromno prilagajanja. Hvala predsedniku PD Križna gora Dušanu za dobrovoljno spremljanje na pohodu in vso podporo, tudi finančno. In hvala vsem članom društva, ki so se nam pridružili na pohodu in prispevali k pestrosti in sproščenemu vzdušju.
Terezija Žigon, VDC Ajdovščina-Vipava
