Za letošnjo dvodnevno turo smo izbrali Karavanke. Tudi tokrat se nam vreme ni izneverilo in nekoliko kasneje kot običajno, smo se v sobotnem jutru podali na pot proti Tržiču. Sprva nam je pri organizaciji izleta nekaj skrbi povzročala logistika glede prevoza, a je tudi to naš predsednik elegantno uredil, saj je za prevoz poskrbel Miklav s svojimi kombiji. V dobri uri smo bili tako že v Tržiču, kjer smo se na jutranji kavi dobili z Štefanom iz lahko rečemo pobratenega PD Križe. Štefanu se moramo seveda zahvaliti, saj je celi skupini častil jutranjo kavo, za sladek priboljšek pa je poskrbela Ana. Tako smo bili tudi planinci deležni nekaj od nedavne ohceti. Iz Tržiča smo se odpeljali do izhodišča na Ljubelj, vendar pa nismo takoj začeli s hojo. Menda prazen žakelj ne stoji pokonci. Pršut, salama in domač kruh, ki ga je Ana prinesla s sabo, se nam seveda ni uprl. Tako okrepčani smo se podali na pot proti Zelenici. Štefan nas je do Zelenice vodil po stari graničarski poti. Pot gre skoraj ves čas po bukovem gozdu ob robu nekdanjega smučišča. Hoja po prijetnem hladu in mehkem bukovem listju je bila pravi užitek in pot do koče na Zelenici je kar prehitro minila. Na Zelenici smo si vzeli čas za krajši oddih in skodelico čaja. Štefan se je vrnil nazaj na Ljubelj, nas pa je pot vodila najprej na Vrtačo. Med redkimi smrekami in svetlo zelenimi macesni smo se podali v smeri Stola. Pot, ki gre deloma po gozdu, deloma pa po prostranih meliščih, nas je počasi pripeljala na južna pobočja Vrtače, za kratek čas se nam je odprl tudi pogled na Blejsko jezero. Postopoma smo se začeli vse bolj vzpenjati skozi pas ruševja, nato pa smo prišli na travnata pobočja Vrtače. Na majhnem sedlu smo si vzeli kratek čas za počitek, vse bolj hladen veter pa je večino prisilil, da si je nazaj nadela dolge rokave. Nadaljevali smo ostro desno po strmih travnatih pobočjih proti Vrtači. Sledil je še zadnji del poti po skalnem grebenu do vrha Vrtače. Nič kaj prijeten veter nam ni dovolil kakšnega poležavanja, pa tudi zaradi temnih oblakov smo po skupinskem slikanju kmalu zapustili vrh. Spustili smo se do sedla in od tu hojo nadaljevali po zgornji poti proti Stolu, do koder pa je bilo pred nami še kar nekaj hoje. Blago smo se spuščali proti meliščem pod Stolom. Trojica se je spotoma odločila še za krajši vzpon na Svačico. Razdelili smo se v dve skupini, hitrejši so nadaljevali naprej proti Stolu, drugi pa so med velikimi balvani našli nekaj prostora za malo počitka in krajše poležavanje, nato pa počasi po velikem melišču nadaljevali proti Stolu. Nekaterim je ta del poti pobral kar precej energije, vendar smo skupaj s par krajšimi postanki dosegli vrh Stola, kjer se je kljub popoldanskim oblakom ponujal dober razgled. Skupaj smo se spustili do koče in si po dolgih urah hoje zaželeli topel obrok. V koči nas je pričakala izredno prijazna natakarica. Postreženi smo bili z joto in pasuljem, ki pa je bil kar bogato začinjen. Do večera, ko smo šli spat, smo tako spraznil kar nekaj steklenic solidnega refoška, da se nam je okus v ustih nevtraliziral. Za večino je bil prostor za spanje v dveh majhnih sobicah, vodnika pa sta noč prespala v nabito polnih ozkih skupnih ležiščih.
Jutranje vstajanje ni bilo ravno zgodnje, nekateri so celo malce zaspali, kar pomeni, da pogoji za spanje niso bili tako slabi. Po zajtrku smo se po skupinskem slikanju v svežem jutru podali na pot proti Golici. Najprej se je bilo potrebno spustiti po grobem kamnitem melišču, nato pa se je pot zravnala po travnatem pobočju. Ponujal se je vedno lepši razgled na Gornjesavsko dolino in Julijce. Dva z najboljšo kondicijo sta se spotoma povzpela še na
Vajnež. S prostranih travnatih pobočji smo zavili v desno v pas ruševja in nato prečili veliko melišče, kjer nas je pozdravila velika čreda ovac. Počasi nas je pot pripeljala na sedlo Seča, kjer se je pasla živina. Topli sončni žarki so že posušili jutranjo roso in ponujal se nam je ravno pravšnji prostor za malico in poležavanje na toplem soncu.
Prav težko je bilo vstati z mehke travnate preproge, vendar je bila pred nami še kar doga pot do Golice. Nadaljevali smo po kamniti kolovozni poti, ki je izklesana v bregu. Ta del si bomo zapomnili po malinah ob poti, ki so nam nudile naravno osvežitev. Počasi smo prišli do Belske planine in nadaljevali naprej proti Golici. Pot se je začela spuščati, nato pa smo prek velikega pašnika prišli v gost bukov gozd. Sonce je postajalo vse močnejše in hoja skozi hladen gozd je bila pravi balzam. Prišli smo do široke gozdne ceste na sedlo Suha. Čakal nas je še strm vzpon na Golico. V suhi travi smo si za kratek čas napolnili baterije in se okrepčali, nato pa zagrizli po strmem grebenu proti Golici. Čeprav je sonce pošteno pripekalo, smo počasi napredovali, pot se je končno le nekoliko zravnala in sledil je še zadnji del poti do tako pričakovanega vrha Golice. Po krajšem zasluženem poležavanju na toplem soncu smo se spustili do koče, saj so nam želodčki po dolgi hoji že pošteno krulili. Nič kaj prijazno kuharico si bomo zapomnili po zelo dobrem golažu, njene težave pa bojo mogoče rešili drugi. Dan se je že krepko prevesil v popoldne, zato se je bilo potrebno spustiti do Planine pod Golico. Spust po strmi poti je bil v senci gozda nekoliko prijetnejši, podplati pa po dveh dolgih dneh hoje že pekoči. Prispeli smo do asfaltne ceste in se podali do vasi v upanju na kakšno osvežitev v gostilni, vendar je ta želja ostala neuresničena , saj tovrstne ponudbe v vasi že nekaj časa ni več. Po nekaj minutah prijetnega poležavanja pod kozolcem ob cesti sta se že pripeljala Darja in Miklav. Planinsko opremo smo zamenjali za lahka poletna oblačila in se odpeljali proti domu. Postanku na Vrhniki ob hladnem pivu seveda ni nihče nasprotoval. Ob hladni pijači smo analizirali dvodnevno turo in po tiho že iskali ideje za prihodnje leto.
Pravzaprav je skoraj vseeno kam gremo, v prijetni družbi je povsod lepo.
Zapisal: Silvan Praček-Maks
Vabilo
Popust
Izleti 2024
