Za prvi letošnji izlet je bila izbrana krožna pot iz Šmihela na Skozno in nazaj. Zdenko, ki je turo predlagal, je pohvalno poskrbel tudi za vodenje izleta. Iz vetrovnega Cola smo se v nedeljo ne pretirano zgodaj napotili do Šmihela. Burja, ki je v tem delu Vipavske doline še pred dnevi povzročala kar nekaj težav predvsem v prometu, se je popolnoma umirila. Redko kdaj se zgodi, da se izlet prične kar pred vodnikovo hišo. Tokrat pa sta nas vodnik Lado in njegova žena najprej postregla z kavo in piškoti. Korajžno smo stopili na pot, ki nas je vodila v smer proti Lijaku. Najprej ravna pot je prešla v stezo in se začela počasi vzpenjati. Med drobnimi starimi gabri smo se povzpeli do razgledne točke nad izvirom Lijaka. Sicer se je skozi redek gozd ves čas hoje ponujal lep razgled na spodnjo Vipavsko dolino. Čeprav smo bili na nizki nadmorski višini, je okolica z meliščem in stenami občasno dajala občutek visokogorja. Na vrhu Lijaka se je glavni del vzpona končal, zavili smo v desno in kmalu prišli do vzletišča, ki ga uporabljajo zmajarji in padalci. Tokrat padalcev in zmajarjev ni bilo, tako je možnost povratka v Šmihel po zraku odpadla. Bil je tudi že čas za malico in privoščili smo si krajši počitek. Nato nas je pot vodila naprej po robu do naravnega okna Skozno. Vodnik nam je pokazal tudi del, ki vodi skozi manjšo jamo, kjer smo lahko videli celo nekaj kapnikov. Nadaljevali smo naprej po robu planote med posameznimi mogočnimi borovci. Pred spustom nazaj proti dolini smo si v zatišju v visoki stari travi, pomešani z gabrovim listjem, privoščili krajši počitek. Sončni žarki so nam prijetno greli lica in kar težko se je bilo skobacati iz travnate postelje. Sledil je kar strm spust, ki je zaradi suhe trave zahteval nekoliko več pazljivosti. Strmega spusta je bilo počasi konec, pot pa nas je vodila po pobočju . Pri spomeniku, kjer je bila ustanovljena Gregorčičeva brigada, smo si privoščili še krajši postanek in skupinsko slikanje. Od tu dalje se je pot razširila. Prišli smo v lep kostanjev nasad. Pot se je zravnala in kmalu smo zavili nazaj v smeri Šmihela. Po dobrih štirih urah smo prišli nazaj na izhodišče v Šmihel. Vodniku Ladotu smo se zahvali za prijetno izpeljano turo. No, dokaj enotni smo bili tudi, da se ustavimo v Ozeljanu . Kljub nedeljski gneči smo v piceriji Grad kmalu dobili dovolj veliko mizo za celo skupino. Očitno nam je tura pobrala kar nekaj kalorij, pregovorno velike porcije smo pojedli namreč do zadnje mrvice. Uspešno izpeljanemu prvemu izletu smo seveda nazdravili z odličnim aromatičnim sauvignonom. Letošnje leto smo začeli z krasno sončno nedeljo in okusnim zaključkom, če se po jutru dan pozna bo letos še večkrat lepo.
Zapisal: Silvan Praček-Maks
