Za nami je še zadnji letošnji izlet, tokrat smo šli v neznano. Podobno kot lani ga je tudi letos zaznamoval dež, ki pa je bil letos še bolj vztrajen. Glede na uro odhoda, smo predvidevali, da pretirano daleč letos ne gremo in ko smo v Logatcu zavili proti Žirem, nam je predsednik razkril letošnje presenečenje. Glede na vztrajen dež je misel na kakšno hojo seveda odpadla, kar pa nas ni spravljalo v slabo voljo, konec koncev smo imeli v letošnjem letu srečo z vremenom in smo izpeljali vse načrtovane izlete. Prvi postanek smo imeli na kmetiji Pr Čufarju na Žirovskem vrhu, kjer je bila na vrsti dopoldanska malica. Vremenu primerno so nas najprej postregli z protivirusno terapijo v obliki žganja in borovničk, ki jih je v tukajšnjih gozdovih v izobilju. Seveda nam je prijal tudi okusen bograč. Megla nas je sicer prikrajšala za čudovite razglede na živo pisane jesenske barve okoliških gozdov. Pot nas je vodila naprej v deževen dan proti Golemu vrhu, ki je bil naslednja postaja našega izleta. Ustavili smo se ob makadamski cesti, kjer nas je že čakal lokalni vodič. Ogledali smo si enega izmed podzemnih bunkerjev Rupnikove linije. Najprej nam je posredoval kar izčrpne podatke o sami gradnji te linije, ki se je začela leta 1938 in naj bi preprečila morebiten vdor italijanskih vojakov. Linija je potekala od Radovljice pa vse do Dalmacije in na tem področju šteje več sto, med temi tudi tri podzemne, na celotni pa kar 4000 bunkerjev. Najbolj je bila dograjena prav v Poljanski dolini. Bunker pod Golim vrhom je 25 metrov pod zemljo, glavna galerija pa meri v dolžino 200 metrov. Gradnja linije oziroma bunkerjev je v teh krajih pustila velik pečat, predvsem je v tistem času pomenila zaposlitev okoliškim prebivalcem, saj je bilo potrebno zgraditi tudi ceste in odpreti več kamnolomov. Gradnjo je prehitela vojna, bunkerji pa niso nikoli služili svojemu namenu. Bunker na Golem vrhu je zaščiten kot spomenik lokalnega pomena. V stranskih hodnikih, ki so širši kot glavna galerija, se odvijajo kulturni dogodki kot so igre in koncerti, zanimiv pa je tudi balinarski turnir, kjer se namesto običajnih uporabljajo lesene krogle. Kot smo videli pa je bunker uporaben tudi za zorenje salam. Ogledali smo si tudi stalno muzejsko zbirko orodja, ki so ga uporabljali za gradnjo. Vodiču smo se zahvalili za zanimivo predstavitev in se preko Lučin, ki so poznavalcem bencinskih športov poznane po vsakoletni gorsko hitrostni dirki, spustili v Poljansko dolino. Na poti proti Poljanski dolini smo lahko videli nekdanje objekte rudnika urana, ki trenutno služijo za deponijo velikih količin lesa. Načrtovan pohod je zaradi dežja seveda odpadel, zato smo se po Poljanski dolini odpeljali do Škofje loke. Večina se je odločila za vzpon na vzpetino nad mestom, kjer smo si v Loškem gradu ogledali razne muzejske zbirke, ki jih hrani muzej. Čas za ogled muzeja je presenetljivo hitro minil, tako da smo morali nazaj na avtobus. Odpeljali smo se nazaj v Škofjeloško hribovje, naš naslednji cilj je bila Gabrška gora, kjer smo imeli v cerkvici sv. Primoža in Felicijana sv.mašo. Gre za najstarejšo podružnično cerkev župnije Poljane. Cerkev izhaja že iz davnega leta 1501. Ob prihodu sedanjega duhovnika Jožeta Steržaja pa je bila temeljito obnovljena. Čeprav maša ni bila predolga, smo se nekoliko premočeni pošteno premrazili, tako da nam je sadjevec, ki smo ga bili deležni kar v zakristiji, prišel več kot prav. Deževen dan je počasi ugašal, tako da smo se urno napotili do bližnje kmetije pri Pešarju. Poleg raznih okusnih sadjevcev je bila najboljša dobrodošlica topla peč. Seveda ni šlo brez odlične zaseke in nekaterih okusnih nam nepoznanih lokalnih dobrot. Sadjevec in zakurjena peč sta dobro opravila svojo nalogo, tako da smo se počasi usedli za mize in se z užitkom lotili večerje, ki nam je po celem dnevu več kot teknila. Da smo se po celem dnevu vsaj s plesom malo razmigali, sta poskrbela društvena muzikanta Lojze in Miro. V prijetnem vzdušju je prišla ura, ko se je bilo potrebno odpraviti proti domu. Na ovinkasti cesti proti domu nas je kmalu prijela žeja, tako da smo vsak delček ravne ceste izkoristili za nalivanje kozarcev. Mogoče je bila gorenjska svinjina preveč posoljena?! Tokratni izlet je imel še eno posebnost. Udeležba je bila tokrat celo mednarodna, saj sta se nam pridružila novopečena Colčana z britanskim potnim listom. Dobri družbi tudi deževno vreme ni moglo do živega, morda pa nas prihodnje leto čaka lepše vreme.
Zapisal: Silvan Praček-Maks
