Tudi letos se podkrajski planinci nismo izneverili stari praksi, da skupaj z idrijskimi planinci organiziramo skupni izlet. Dobili smo se že šestič, tokrat na našem koncu. Letos so se nam pridružili še planinci iz Črnega Vrha, tako, da se nas je zjutraj pri Gostilni Stara pošta v Hrušici zbralo kar 53. Prijazna gospodinja je predčasno odprla vrata ”Oštarije”, tako da smo lahko spili jutranjo kavico. Jasno nebo in vedri ter veseli obrazi, so dali slutiti, da je pred nami čudovit dan. Po uvodnih pozdravnih besedah predsednika domačega društva, smo se nekaj pred deveto zjutraj podali na pot proti vasici Gorenje nad Bukovjem. Do tu smo hodili bolj ali manj po makadamski cesti, takoj nad vasico pa nas je že čakalo prvo presenečenje. Na vaškem balinišču imenovanem Vinkel, so nas že čakali prijazni domačini s Stankotom na čelu in nas postregli s čajem, kavico in šilcem domačega. Tako okrepčani smo prešerno nasmejani nadaljevali pot proti lovski koči, takoj zatem pa smo zagrizli v strm klanec proti vrhu Sv.Lovrenca, kjer stoji cerkvica. A pot je bila ob čudovitem razgledu daleč naokrog prav prijetno naporna. Pri cerkvici smo si vzeli čas za malico, a kaj kmalu smo bili preganjani naprej, saj je bilo pred nami še več kot polovico poti, tudi po brezpotju. Krmilo kolone in vodenje izleta je prevzel naš stari znanec in prijatelj, predvsem pa odličen poznavalec teh krajev, Franc Čeč. Z vrha nas je najprej popeljal po neuhojeni stezici globoko na sedlo, a kaj kmalu smo spust plačali s ponovnim vzponom. Vendar nas je na vrhu čakala nagrada. Nadaljevanje pohoda je namreč potekalo po čudovitih cvetočih travnikih. S svojo izjemno lepoto in postavo so najbolj izstopali zlati koren, lan in kranjska lilija. Pa ponovno prelepi razgledi, kamor je seglo oko. Fantastično! Človek kar pozabi na vse tegobe in težave. Vreme je bilo še naprej naš zaveznik in po nekaj urah hoje smo prispeli na Planinsko goro, kjer stoji kar velika cerkev Sv.Marije. Tod mimo poteka tudi Jakobova pot, ki se konča v Španiji z znano romarsko potjo Camina de Santiago. A do tam je še dolgih 2232 km! Po kratkem postanku smo se po makadamski cesti in gozdnih poteh spustili v Grčarevec, kjer so nas v koči ŠKTD Grčarevec že čakali prijazni člani PD Križna gora s toplim segedin golažem, ki sta ga skuhala Ančka in Sander. Članice društva so napekle ogromno sladkarij, ”Tine in Joža od Komparov” pa sta nas počastila s slastnimi češnjami. Harmonikaši so raztegnili meh in vsi pogoji za prijetno planinsko druženje so bili izpolnjeni. Po odlični topli malici in klepetu smo se proti večeru le stežka razšli. A nič zato, saj smo družno sklenili, da se naslednje leto ponovno snidemo, tokrat nekje na Idrijskem. Seveda pa se bomo še prej, poleti, vsaj upamo tako, čim večkrat srečali na planinskih poteh.
Zapisal: Dušan Plesničar
