Monte Rosa, Zumsteinspitze 4563m

Včeraj zvečer smo se vrnili iz 3 dnevne odprave na Monte Roso. Po celotedenskem spremljanju vremena in odločanju gremo ne gremo, se je napoved v petek pred odhodom izboljšala in 5 se nas je odločilo, da se v nedeljo ponoči odpravi osvajat (skoraj za vse) prve 4-tisočake. Po 5 urah vožnje smo prispeli v Alagno ob 7.30 zjutraj in kupili karte za 2400 vm prikrajšanega vzpona (7 ur hoje). Nihajka nas je pripeljala na 3260 m visoko Punto Indren. Počutje je kljub hitri spremembi višine ostalo dobro. Tu se je dejansko začel naš vzpon. Do koče Gnifetti na 3646m smo se povzpeli peš v prvem občutenju redkejšega zraka. Po predhodnjih načrtih smo nameravali še isti dan opraviti z aklimatizacijsko turo na Vincent Piramide 4215m. V koči Gnifetti smo imeli rezervirano sobo, kjer smo lahko odložili odvečno prtljago in kmalu po 12 uri odšli proti Vincent Piramidi. Ledenik nad kočo je bil v večjem delu dobro zalit, kljub temu pa je postregel z kar nekaj zahrbtnimi razpokami, navezali smo se v dve navezi. V približevanju 4000 m nadmorske višine nas je večina prvič občutila omejitve, ko vzpon na vrh ni odvisen več od kondicije, želje in motivacije. Ob pomankanju kisika pa se je začelo slabšati še vreme. V megli in snežnem metežu smo po 4 urah in pol vzpona, vrh Vincent Piramide (4215m) dosegli Dominik, Herman in jaz. Jaka in Dean sta aklimatizacijo zaradi počutja zaključila nižje. Sledil je hiter sestop v kočo in opazovanje počutja, ki se razen manjših glavobolov in kakšnega aspirina ni slabšalo. Večerja, smeh, nasploh dobro počutje ekipe je izboljšalo še tiste male višinske težave. Spanje, budilka ob 5 zjutraj, zajtrk, lepo vreme, pred 7 smo bili že na poti proti vršnjim vrhovom Monte Rose, dolga pot čez ledenike, ki se le počasi vzpenjajo je načenjala voljo, počutje pa je bilo veliko boljše, hitra aklimatizacija prejšni dan je uspela. Tik pod izbranima vrhovoma se je Deanu udrl most čez zakrito razpoko, k sreči ni prišlo do večjih težav. Odločili smo se, da Dean, Jaka in jaz splezamo na Zumsteinspitze 4563 m, Dominik in Herman pa na Signalkuppe 4554m. Zumsteinspitze je ponudil lep zračen vzhodni greben, ki je zadnjih 50 metrov skalnat, kjer vsaj za nekaj časa pozabiš na pomanjkanje kisika. Na vrhu smo bili ob 11.20, odličili smo se, da se vzpnemo še na Signalkuppe, kjer smo se slikali ob 12.10. Sledil je še dolg sestop preko ledenika h koči v upanju, da bi ujeli zadnjo žicnico, ki pelje v dolino. Dominik in Herman, ki sta bila na Signalkuppe pred nama sta tako poskušala med sestopom osvojiti še vrh Balmenhorna 4167m, kjer pa jima je tik pod vrhom pot preprečila velika ledna razpoka. Zadnjo vožnjo nihajke smo seveda zamudili, in ob 4 uri začeli iskati prehode proti dolini. Vzhodno od žičniške postaje smo v megli opazili kočo, kasneje smo spoznali, da je to opuščena žičniška postaja Punta Indren. Zaradi megle in bližine noči, smo si v opuščeni stavbi uredili bivak, s pečjo, jogiji, dekami, dvema Heinikenoma rok trajanja 06/2011, čajem, pašto…bilo je kar lepo, kar uživaško na 3260 m. Ko naslednjič zaidemo v te kraje verjetno ne bomo pozabili na to…
Zjutraj smo z nihajko premagali 300 višinskih metrov, nato je sledilo 1800 m peš spusta po smučišču, saj smučišče iz te strani med tednom ne obratuje več. V Alagni smo bili ob 13.00, zadovolnji z opravljenim. Odprava je v vsem popolnoma uspela, prve izkušnje nad 4000, 3 osvojeni vrhovi, brez večjih aklimatizacijskih težav, dovolj lepega vremena in seveda nepozabni bivak na Punti Indren. Na Monte Rosi smo bili Boštjan Mikuž(PD Podkraj), Dominik Mikuž(PD Podkraj), Dean Strosar, Jaka Rupnik(PD Podkraj) in Herman Slokar(PD Podkraj). Slike so v galeriji.

Besedilo: Boštjan Mikuž
Foto: Herman Slokar, Boštjan Mikuž, Dominik Mikuž

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


7 × = dvajset osem

This site is protected by Comment SPAM Wiper.