Po dolgem premoru smo predzadnjo februarsko nedeljo izpeljali prvo načrtovano turo v letošnjem letu. Za začetek sezone smo izbrali bolj lahkoten teren. Po deževni soboti nas je na nedeljo pozdravilo skoraj sončno jutro. Odpeljali smo se do Pivke, kjer je bilo tokratno izhodišče. 20 pohodnikov je po kolovozni poti korajžno zagrizlo v prvi klanec do bunkerjev nekdanje Rapalske meje. Do tu smo se ravno prav segreli, tako da je bilo potrebno kakšen kos oblačil že spraviti v nahrbtnik. Vsekakor smo upoštevali tudi vsa tako imenovana koronska priporočila in preventivno malo razkužili grla. Spustili smo se po spolzki stezi med gostim grmovjem. Naprej nas je pot vodila čez skromno pokrajino. Gosta visoka mreža ob poti je verjetno edina prava rešitev za zaščito živali na pašnikih pred zvermi, ki tukajšnjim kmetom povzročajo vedno večjo škodo. Počasi smo se začeli vzpenjati skozi skromen gozd. Gozdna pot nas je pripeljala na travnike pod Šilentabrom. Pot nas je vodila desno v blagem vzponu. Kmalu smo dosegli Šilentabor. Povzpeli smo se na razgledno planjavo. S skoraj 800 metri je Šilentabor priljubljena razgledna točka. Razgled proti Nanosu in Alpam so že zakrivali oblaki, ki so se počasi nabirali od zahoda. Spustili smo se nekoliko nižje do cerkvice Sv. Martina. Ura je bila že več kot dovolj za malico, ki je nadomestila nedeljsko kosilo. Za nekaj trenutkov je iz megle sramežljivo pokukal Snežnik s svežo snežno obleko. Kot običajno je za kozarček rujnega ob malici poskrbel Miro. Po zasluženi malici smo se po grobem kolovozu spustili v dolino proti Narinu. Ob poti so nam v oči padle nenavadno velike leske. Po kar dolgem spustu smo prišli v Narin. V vasi je vladala prava nedeljska spokojnost. Srečali smo le par ljudi in ti so bili zelo gostoljubni. Pri eni izmed hiš so nas postregli z res dobrim sadjevcem, pri drugi pa nas je gospodinja postregla s kavo. Na koncu vasi smo zagrizli v klanec in prečkali železniško progo, ki pelje proti Puli. Naprej nas je pot vodila čez velike travnike mimo muzeja vojaške zgodovine do parkirišča, kjer se je začela naša jutranja tura. Predlog, da se na poti domov ustavimo na Prepihu je bil soglasno sprejet. Na Prepihu sicer ni bilo dovolj prostora za našo kar številčno skupino, zato smo nadaljevali do standardne postojanke pri Stari pošti v Hrušici. Ob okusnih pečenicah smo v prijetnem vzdušju zaključili februarsko turo
