Ker že nekaj časa ni nobenega prispevka, se zdi, da je društvena dejavnost poleti zamrla, a še zdaleč ni bilo tako. Čeprav nam je vreme kar nekajkrat ponagajalo, nam je 23.junija le uspelo izpeljati izlet na Breški jalovec(1613m), ki leži v podaljšanem grebenu Kobariškega stola, torej že na italijanski strani. Zjutraj smo se z avtobusom zapeljali preko bivšega mejnega prehoda Učja do prelaza Tam na meji(Passo Tanamea), od koder smo se po lepo speljani, čeprav malo strmi poti odpravili našemu cilju naproti. Vreme je bilo zjutraj še lepo, dopoldne pa so se v okolici že začeli zbirati oblaki, tako da smo se po osvojenem vrhu kar hitro odpravili do koče, oziroma zavetišča, ki so ga uredili iz bivše karavle. Ponudba je bila sicer skromna, a prijazen oskrbnik je le poskrbel za naša suha grla in z nami pokramljal. Ker se je vreme kar nekako skisalo, smo se že po dežju odpravili po drugi poti nazaj proti avtobusu. Čeprav mokri, smo bili veseli, da smo osvojili zastavljen cilj.
V juliju smo spet obiskali naše zahodne sosede in se povzpeli na Špik hude police(2420m), ki leži nad Planino Pecol nekje vnes med Višem in Montažem. Čeprav nas je tudi tokrat na poti do izhodišča spremljal dež, smo na koncu imeli krasen planinski izlet. Pa ne le zaradi lepega vremena, tudi zaradi zelo lepih krajev in čudovitih razgledov, še posebno pa zaradi bogatega piknika, ki nam ga je pripravil Tine. Pa lepo po vrsti. Že zjutraj smo na planini Pecol uživali ob pogledu na okoliške vršace, še bolj pa ob občudovanju čudovitega cvetja, družbo pa so nam deleli tudi svizci. Ob povratku z vrha smo se ”oborožili” z zelo znanim sirom Montasio, ki ga prodajajo v prodajalni na planini. Posebna točka je bil seveda piknik v bližini Mojstrane. Tine se je res potrudil, zato se mu še enkrat zahvaljujemo. Ko je bilo izleta že skoraj konec in smo se odpeljali proti domu, je ravno na becinskem servisu na Jesenicah sledilo presenečenje-strgan jermen na avtobusu in čakanje na rezervni prevoz ”po romunsko”! A vsega vajeni se tudi tokrat nismo jezili, saj je bil kulturni program ob čakanju na avtobus zelo bogat.
V začetku avgusta smo se udeležili proslave ob 110-letnici PD Ajdovščina in 120-letnici Planinske zveze Slovenije na Čavnu. Dan je bil zelo vroč, a ob bogatem kulturnem programu in hladni pijači ter dobri hrani nam ni bilo hudega. Polni prijetnih vtisov smo se vrnili domov.
17. in 18.avgusta pa smo izpeljali letošnji dvodnevni društveni izlet. Tokrat smo obiskali spodnje Bohinjske gore. Zjutraj smo se po zanimivi vožnji ”izkrcali” na Planini Lom, kjer se je začelo naše dvodnevno hribovsko pohajkovanje. Po dveh urah smo že prispeli do Koče na Planini Razor. Tam smo odložili odvečno kramo, se okrepčali in nadaljevali pot naprej proti našemu prvemu cilju Vrhu nad Škrbino(2054m). Po osvojitvi vrha je sledila pot na Tolminski Kuk(2085m), kjer smo si ob čudovitem razgledu odpočili oči, še lepše pa je bilo kasneje, na poti proti Tolminskemu Migovcu(1868m), ko smo dobesedno stopali med tisočerimi in tisočerimi lepoticami planikami. Ponovno prava paša za oči in nekaj neponovljivega. Čeprav je bil dan zelo vroč, smo se preko Planine Kal vsi prezadovoljni spustili nazaj do koče. Po obilni večerji smo se še malo poveselili pred kočo, a to še ni bilo vse. Tokratni slavljenci, Darko, Hermina in Marija so namreč na mizo postavili celo kolo sira, ki so ga zjutraj, pri vzponu na planino, kupili na Planini Kuk. Seveda ni manjkalo tudi tekočih zadev. Ko smo se že odpravili na nočni počitek, je večinski moški del karavane obtičal na spolzkem terenu pred šankom v jedilnici. Prijazni oskrbnici nas nikakor ni uspelo odžejati in noč se je že krepko prevesila v drugo polovico, ko smo končno odšli na zaslužen počitek. Kljub temu pa naslednje jutro ni zmanjkalo dobre volje in sledil je še nedeljski vzpon preko prevala Globoko na Vogel(1923m). Za nami sta bila dva čudovita dneva.
Poletje smo zaključili z še enim prekrasnim izletom. Tokrat smo se odpravili v Karnijske alpe nad Sappado, točneje na Peralbo(2694m), nekateri pa še po plezalni poti na Monte Chiadenis(2459m). Po makadamski poti smo se dvignili do koče ”Rifugio Calvi”, nato pa po poti, ki nosi ime po Papežu Janezu II, po kateri se je tudi sam povzpel na to mogočno goro. Razgled ni bil ravno najboljši in kazalo je na poslabšanje vremena, zato smo se vrnili do koče, pomalicali in odšli do izhodišča, kjer tudi stoji velika koča. Tisti, ki so odšli še na sosednji Mt.Chiadenis, so ravno še ušli slabemu vremenu, ki zna biti na ferati kar moteč dejavnik. Skratka, doživeli smo še en lep izlet in lepo zaključili poletje.
Sledijo še aktivnosti v oktobru, nato pa še tradicionalni izlet V NEZNANO, ki bo letos v soboto 16. novembra, torej je prestavljen za en teden!!!
