Za nami je že tretji letošnji pohod. Tokrat smo se udeležili pohoda po Vojkovih poteh na Nanos, ki ga je že 35 let organizira PD Podnanos. V kar hladnem nedeljskem jutru smo se po zboru na Colu odpeljali v Podnanos. Kljub marcu, tudi v Vipavski dolini temperature niso bile nič kaj pomladanske. Hoja po pomrznjenem kolovozu je bila kar prijetna in počasi smo prišli do prvih zaplat snega in ledu. Na nekaterih mestih je bilo potrebno nekaj več previdnosti, vendar smo vse zmogli brez težav. Preden smo prišli na Konja, pa je bila pot na nekoliko izpostavljenem odseku dodatno zavarovana z vrvno ograjo. Od Konja naprej nas je pričakala kar debela snežna odeja, vendar so organizatorji predhodno pripravili dobro gaz. Pri spomeniku smo srečali večjo skupino iz Tolmina, pod vodstvom starega planinskega lisjaka Rudija. Sledil je spust do Strgarjeve domačije. Modro nebo brez oblačka, prijetni sončni žarki in bela prostranstva Nanosa, vse skupaj je bilo idealna kombinacija za pohod. Ob šotoru, kjer so organizatorji nudili tople napitke in seveda proti virozna sredstva iz domačih hramov, smo si vzeli nekaj časa za počitek, nato pa nadaljevali do lovske koče, kjer smo si privoščili malico. Na klopeh, ki so kukale iz snega, smo si našli nekaj prostora in se nastavljali soncu, ki smo se ga v preteklem mesecu bolj malo naužili. Počasi se je bilo potrebno spustiti nazaj v dolino. Na sončnih pobočjih Nanosa se je sneg že dobro zmehča, zjutraj pomrznjene poti pa so se spremenile v blato. V popoldanskem delu pohoda so tako gamaše dobile drug namen. Ob povratku v Podnanos, smo bili spet deležni rujne kapljice iz Mirotovega hrama. Če nas je na tokratnem pohodu čakala debela snežna odeja, pa bo naslednjič drugače, saj se bomo odpravili proti morju.
Zapisal: Silvan Praček-Maks
