Tokratni izlet nas je vodil v sredogorje v okolici Preddvora. V nekoliko oblačnem nedeljskem jutru smo se z Oblakovim avtobusom odpeljali proti Gorenjski. Proti Ljubljani so se oblaki že trgali. Po jutranji kavici na Voklem nam je Hermina skozi pripovedko opisala hribe, ki so bili cilj našega izleta. Izhodišče tokratnega pohoda so bile Mače, ki jih večina povezuje z vzponom na Storžič. Tokrat pa smo krenili v drugo stran proti Hudičevem borštu. Lepo speljana pot , skozi prijetno senco gozdov, nas je brez večjih težav popeljala na travnata pobočja Cjanovce. Malo pred kočo na Hudičevem borštu smo se po kratkem počitku razdelili v dve skupini. Nekaterim se je načrtovana tura zdela malo prekratka, zato so se odločili da izrabijo priliko in ravno pravšnje vreme še za vzpon na Cjanovco. Preostali smo nadaljevali pot do bližnje koče, kjer smo si privoščili čaj in prigrizek iz nahrbtnika. Morda nas je odličen gorenjski sadjevec malo okorajžil in tako je trojica po dvajsetih minutah ugotovila, da si nekako ne bi odpustili, če ne bi šli na Cjanovco. Morda nas je modrovanje nekaterih, da so ostali že zelo daleč naprej, še malce podžgalo, da se okorajžimo in gremo za njimi. Na srečo tu ni težav z telefonskim signalom, tako da smo lahko poklicali vodnico Hermino in ji naročili naj nas na vrhu počakajo. Z ostrim tempom smo zagrizli v strmo travnato pobočje in kmalu smo visoko zgoraj opazili skupinico, ki je podobno kot mi kar naravnost lezla proti vrhu. Z vsakim korakom smo se skupini počasi bližali in kmalu ugotovili, da je to naša skupina. Seveda nam je to dalo še novo energijo, tako da bi v kolesarskem žargonu rekli, da smo skupino po dvajsetih minutah intenzivne hoja ujeli. Skupaj smo nato nadaljevali do vrha. Na roko nam je šla tudi koprenasta oblačnost. V sončni pripeki bi bila namreč zgodba povsem drugačna. Z vrha se ponuja lep razgled na Storžič , Kočna in Grintavec pa sta bila nekoliko v oblakih. Po zasluženem okrepčilu smo se počasi spustili proti dolini do naslednjega cilja. Do Sv. Jakoba nas je čakal kar dolg spust, ki zaradi vlažnega terena ni bil ravno prijeten.
Druga skupina je po postanku na Hudičevem borštu nadaljevala pot na Javorov vrh. V lepem razgledu na dolino Kokre ter Kočno in Grintavec, so si privoščili zaslužen daljši počitek in nato nadaljevali s spustom do Sv Jakoba, kjer smo bili dogovorjeni, da se počakamo. Čeprav smo bili v dveh skupinah, smo do Sv.Jakoba prišli skoraj istočasno. Pred kočo Iskra smo si ob hladnem pivu vzeli še nekaj časa za oddih. Sledil je še spust do gradu Turn, ki pa je bil vsaj v prvem delu nič kaj prijeten. Kljub temu, da smo izlet nekoliko podajšali, nas je pri gradu Turn dobre volje pričakal šofer. Prijetno utrujeni smo se odpeljali proti domu.
