Tudi v letošnjem programu izletov je bil izlet na otok Krk, ki je imel v lanskem letu največjo udeležbo. Prvotni termin je bil Velikonočni ponedeljek, ki pa je zaradi dežja odpadel. V tokratnem drugem poizkusu pa se nam je načrt izšel. V nedeljskem jutru je bilo na nebu kar nekaj oblakov, tako da se je pojavljalo vprašanje, če je bila odločitev, da v nahrbtnikih ni vetrovk in pelerin, pravilna. Do Krka nas je vodila ista pot kot lani, med potjo nam je tudi uspelo nadoknaditi kakšno minuto spanca, ki nam je manjkal v nedeljskem jutru. Glavni vodič Janez nam je posredoval nekaj podatkov o drugem največjem Hrvaškem otoku in po postanku za jutranjo kavico smo nadaljevali do Baške, ki velja za najlepši turistični kraj na otoku. Z avtobusne postaje smo se po ozkih ulicah spustili do obale, ki v zgodnjem dopoldnevu še ni kazala kakšnega vrveža. Ob obali smo nadaljevali do kampa Banculuka, kjer smo se razdelili v dve skupini. Ena je pot nadaljevala po peščeni obali do kanjona Vrženica, druga pa po krajši in lažji poti za kampom Banculuka proti Rebici, ki je bila z 311 metri najvišja točka pohoda. Skupina, ki se je odločila za lažjo pot bi sicer morala imeti lep razgled, vendar zaradi koprenaste oblačnosti vidljivost ni bila najboljša. Večji del poti proti Rebici vodi med kamnitimi zidovi, ki vsaj deloma preprečujejo odnašanje že tako redke zemlje in omogočajo skromno pašo ovcam. Z nekaj krajšimi postanki je prva skupina prišla do razgledne točke na Rebici, od koder se nudi razgled proti otokom Grgur in Prvić ter na drugo stran proti Velebitu. Glavnina skupine se ni odločila za spust do obale v Veli Luki in se je vrnila nazaj proti Baški. Pohodniki, ki so do Rebice prišli po kanjonu Vrženica pa so se spustili še v Velo Luko. Spust do obale je povsem spominjal na razmere v Alpah, le pogled na morje je kvaril alpsko podobo. Od daleč idilična obala od blizu ni kazala take podobe, nekakšen gostinski objekt je dajal vtis kakšne davno pozabljene karavle, popolnoma zarjavele cevi, na katre verjetno pritrdijo platna za senco, pa tudi niso bile najlepša dekoracija. Vzeli smo si postanek za malico in se malo nastavili pomladanskemu soncu. Do štirih popoldan smo se morali vrniti do avtobusa, zato smo se kmalu podali na pot nazaj proti Baški. Hrib nad Velo Luko je gledal kar strašljiv, vendar smo po lepo speljani stezi zelo hitro prišli nazaj do Rebice. Sledil je še spust do Baške. Sama pot je kar dobro označena, za razliko od naših oznak so tu razdalje navedene v kilometrih. V nedeljskem popoldnevu smo nazaj grede srečali kar precej pohodnikov, ki smo jim po obnašanju takoj določili narodnost. Redki Slovenci so, kakor je navada v hribih, brez izjem vsi pozdravili, Hrvatje pozdravljanja v večini primerov ne poznajo, klepetavih Italijanov pa tako ali tako ne moreš zgrešiti. Ravno prav utrujeni smo po dveh urah prišli nazaj v Baško, kjer se je kazal pomladanski turistični utrip. Pred lokali je že sedelo nekaj gostov in zaznati je bilo vonj po ribah iz kuhinje. Večina si nas je zaželela hladno pivo, za katero pa je bilo treba kar nekaj časa čakati. Natakar še ni bil na pravi delovni temperaturi, pa tudi menjalnika mu čez zimo niso renovirali, saj mu je delala le prva ridota. Je pa bilo pivo prijetno hladno in po čakanju smo ga še z večjim užitkom popili. Bližala se je ura za odhod in po nekaj poizkusih nam je skozi labirint ozkih ulic uspelo priti do avtobusa. Na poti proti domu se je druščina ob nekaj kozarčkih črnine iz prejšnjega izleta prijetno razživela. Po prečkanju Schengenske meje smo si v prvi gostilni privoščili še zadnjo pijačo in nato nadaljevali proti domu. V mislih pa smo že bili pri Stari pošti, kjer se je v soboto obetala prava veselica.
Zapisal: Silvan Praček-Maks
