V julijskem terminu izleta smo izvedli letošnjo najzahtevnejšo turo in sicer smo se povzpeli na Koroško rinko. Pri marsikomu so se priprave začele že kar nekaj časa prej, saj se je bilo potrebno opremiti z zahtevano opremo, čeladami plezalnimi pasovi in samovarovalnim kompletom. Da smo prišli čim bližje izhodišču v Ravenski kočni, smo izbrali prevoz z dvema kombijema, pa še naš predsednik je peljal s svojim cadyem. V hladu nedeljskega jutra smo se tako pripeljali do velikega parkirišča, še zadnjič prekontrolirali, če je v nahrbtnikih vsa oprema in se podali proti Kranjski koči na Ledinah. Predvideno je bilo, da se do Ledin povzpnemo po Slovenski poti. Od postaje tovorne žičnice nas je pot vodila najprej skozi gozd, ki pa je kmalu izginil. Sledila je hoja skozi pas ruševja, potem pa po melišču. V Jutranjem hladu so bili pogoji za hojo idealni in brez težav smo prišli pod steno. Po krajšem počitku in nekaj požirkih pijače, smo si nadeli čelade in se po lepo varovani Slovenski poti začeli vzpenjati proti Ledinam. Ves čas so se nam ponujali lepi razgledi. Plezalni del prve etape je bil za nami in prišli smo v pas ruševja, kmalu pa smo zagledali Kranjsko kočo, ki smo jo v nekaj minutah tudi dosegli. Glede na to, da med vožnjo nismo imeli postanka, je bila za nekatere to tudi prilika za jutranjo kavo. Zaradi sicer majhne možnosti popoldanskih neviht se nismo dolgo zadrževali in smo se podali proti našemu cilju, Koroški rinki. Čakala nas je še kar dolga pot, najprej do Jezerskega sedla. Počasi so nas dosegli tudi sončni žarki, ki so posijali čez Skuto. V zmernem tempu smo v strnjeni koloni prišli do Jezerskega sedla. Tu smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina se je po postanku vrnila proti Ledinam, druga skupina pa se je podala na Koroško Rinko. Pod vstopom v zahtevnejši del smo si nadeli pasove, varovalne komplete in čelade. Helena je dodatno vse preverila in še enkrat razložila pravila uporabe varovalnega kompleta. Mimo naravnega okna smo prišli do prve jeklenice in zažvenketale so vponke varovalnih kompletov. Lepo smo napredovali in prečili nekatera kar izpostavljena mesta, ves čas se nam je nudil pogled na prepadne stene Skute. Na kočljivem mestu malo pod vrhom, kjer je bil izpuljen klin, nas je naša gorska reševalka Helena dodatno varovala in v predvidenem časovnem okviru smo vsi dosegli vrh. Koprenasti oblaki nas niso pustili ravnodušne. Na vrhu smo si privoščili le krajši počitek za prigrizek in seveda za nekatere težko prislužen žig. Zaradi možnosti neviht smo se preventivno takoj odločili za spust, ki je bil morda še bolj zahteven kot vzpon. Posebej smo morali biti pazljivi zaradi nekoliko krušljivega terena. Brez težav smo vsi varno zapustili steno in si na Jezerskem sedlu privoščili prislužen počitek. Pasove in čelade smo pospravili v nahrbtnike in se spustili proti Ledinam. Nekako smo na krožnikih v koči vsi že videli špagete, ki pa jih na precejšnje razočaranje v koči sredi popoldneva ni bilo več. Da nam je hladna piva več kot prijala verjetno ni potrebno omenjati. Počasi smo se pripravili na spust v dolino, za kar smo izbrali lovsko pot. Grmenje, ki se je zaslišalo, nas je malce prestrašilo in tako je bilo obotavljanja konec. Na srečo je bilo to samo opozorilo. Po res lepo urejeni poti smo do doline prišli suhi. Sicer nekoliko že težkih nog smo se napotili na vožnjo proti domu. Cesta po ozki dolini Kokre se je kar vlekla. Seveda smo se ustavili v naši stalni postojanki Stari pošti. Ana, ki je naslednji dan praznovala rojstni dan, nam je častila rundo. Še enkrat hvala in na zdravje. Pregovorno za postanek v gostilni navijajo moški, v našem društvu smo glede tega zelo enakopravni. Za nami je še ena lepa tura, prihodnji mesec pa spet upamo na lepo vreme, ki nam gre letos res na roko.
Zapisal: Silvan Praček-Maks
