JESENSKI IZLET

PA180144-1000V tretje gre rado, bi lahko rekli za tokratni izlet, ki je bil po prvotnem planu načrtovan že aprila, kasneje prestavljen v september, končno izpeljan pa oktobra. Za izlet nič kaj primerno deževje, ki je trajalo ves teden, se je do nedelje umirilo. Tako smo se v zvezdnem nedeljskem jutru odpeljali proti Baški grapi. Že po Soški dolini se pot kar vleče, zato je bil na Mostu na Soči ravno pravi čas za odlično jutranjo kavico . Pot nas je vodila naprej po ozki in vijugasti cesti skozi slikovito pokrajino Baške grape, sicer načrtovan start pohoda smo premaknili na Petrovo brdo. Pred samim začetkom hoje pa smo si privoščili kar izdatno malico, za katero je poskrbela Anica Suhovrška. Da prazen žakelj ne bi stal pokonci ni bilo bojazni in tako smo počasi zagrizli v klanec. Po gozdni poti smo lepo napredovali v hrib, dodatno energijo nam je dajal v živopisane barve odet gozd. Brez daljših postankov smo v strnjeni skupini prišli do razpotja, ki vodi na Črno prst. Od tu nas je pot vodila desno v hrib. Kmalu smo iz gozda prispeli na travnato planjavo, pogled na bližnji hrib, kjer se je v soncu lesketalo ivje, pa nam je dal signal, da je toplih dni nepreklicno konec. Čez planjavo je vlekel hladen veter in ko smo prišli nazaj v zavetje gozda, je hitro padla odločitev, da bi bil tu ravno pravi kraj za malico. Sedenje nas je kaj hitro zmrazilo, tako da smo kar hitro nadaljevali naprej do vrha Možica, ki je bil tudi najvišja točka našega izleta. Verjetno bi se bilo poleti kar prijetno sončiti na nekdanjem bunkerju, kjer je potekala Rapalske meja, tokrat pa nas je hladen veter kmalu spodil naprej. V jasnem vremenu je tu lep razgled, tokrat pa so nam oblaki to onemogočali. Nadaljevali smo naprej proti Lajnarju. Pot vodi mimo iz kamenja zidane italijanske vojašnice, ki danes verjetno služi kot hlev. Nekaj časa smo bili celo v dvomih, saj se je pot, ki vodi po sončnih pobočjih, ki ponujajo lep razgled na Baško grapo, varljivo spuščala. Račun za prijeten spust smo seveda kmalu plačali s še zadnjim vzponom na Lajnar. Tudi ta vrh krasi nekdanji bunker. Glede na to, da nas je pot po smučišču Soriške planine vodila le še navzdol, smo izpraznili še zadnje kapljice zelo dobrega sadjevca. Strastni zbiratelji žigov so svoje planinske dnevnike skrbno poštempljali in lahko je sledil še spust do Soriške planine. Hrana in pijača iz nahrbtnika, oziroma na koncu v koči, je bilo napisano na vabilu za tokratni izlet, a bi to komot črtali, saj nas je v avtobusu, ki nas je čakal na Soriški planini, čakala cela pojedina. Ana je namreč poleti praznovala okrogel jubilej in tokrat smo na vrsto prišli planinci. Da smo vse dobrote še poplaknili, je poskrbel Matej, ki je septembra vknjižil dve trojki. Obema še enkrat hvala. Vsake veselice je enkrat konec in tako smo se odpeljali nazaj po isti poti proti domu. Med potjo smo si privoščili še kakšen kozarček, tako da se ta dolga pot ni preveč vlekla. V Kanalu smo si privoščili še krajši postanek, nato pa nadaljevali proti domu. Tudi tokrat smo se vrnili zadovoljni, torej se vidimo na naslednjem izletu.

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


× tri = 9

This site is protected by Comment SPAM Wiper.