IZLET V KOPRSKO ZALEDJE

Po dolgi zimi in v pričakovanju pomladi, ki se letos kar nekam izmika, smo imeli pri planiranju
tokratnega izleta srečno roko. Skupaj z PD Idrija smo se v lepem številu podali v koprsko
zaledje. Izhodišče tokratne lahke ture so bile Krkavče. Pri pokopališču na začetku vasi nas je
pričakal vodič Darko Turk in nekaj njegovih kolegov iz društva Prijatelji Istre. Darko že 23 let
organizira izlete po zanimivih in manj poznanih poteh po Slovenski Istri in širše. Da smo za
korajžo dobili najprej kozarček domače zeliščne pijače, verjetno ni potrebno poudarjati.
Najprej smo se napotili do bližnjega Krkavškega kamna, katerega izvor še vedno ni
strokovno potrjen. Skozi oljčnike smo se pod vasjo napotili do cerkve. Tu nas je sprejel
tukajšnji mežnar. Predstavil nam je cerkev in njeno zgodovino, pa tudi vse ostalo kar je v vasi
zanimivega. Če ima v Krkavčah že mežnar tak dar govora, lahko samo ugibamo kakšen je
župnik?
Glede na to, da smo bili šele na začetku poti, smo se morali posloviti in nadaljevati pot, ki
nas je vodila v dolino Dragonje. Ob poti smo si ogledali mogočen hrast, ki je med večjimi v
tem predelu. Včasih so tukajšnje hraste uporabljali Benečani za ladje. Po strmem kolovozu
smo se spustili proti dolini Dragonje, kjer smo si na sončnem pobočju vzeli čas za malico. Po
dolgem času smo se lahko nastavljali toplemu spomladanskemu soncu. Poležavanje je
verjetno vsem prijalo, seveda pa smo morali nadaljevati pot. Spustili smo se med njive v
dolino Dragonje na najnižjo točko naše ture, nato pa je sledil vzpon po kolovozu do Sv Duha.
Ob cerkvici se nam je ponudil razgled na bližnje Sečoveljske soline in letališče, pa vse do
Julijskih Alp. Nadaljevali smo naprej do Sv. Petra, kjer smo si ogledali lepo urejeno in
obnovljeno nekdanje korito, ki je služilo za napajanje živine, zraven pa še eno, ki je bilo
namenjeno pranju perila. Značilnost vsake vasi je, da ima svoj studenec, čeprav so vasi na
vrhu hribčkov. Spet se je bilo potrebno spustiti v dolino in se nazaj dvigniti do Nove vasi.
Čakal nas je še zadnji del poti nazaj v Krkavče. Ob lično urejenem izviru smo si ponovno
privoščili počitek in se osvežili z vodo, ki se napaja izpod Snežnika. Zadnji del poti smo ob
poti občudovali sicer počasi propadajoče visoke kamnite zidove, s pomočjo katerih so
nekoč strme bregove uredili v terase . Turo smo zaključili pri pokopališču v Krkavčah. Preden
smo se usedli na avtobus in se odpeljali proti domu smo suha grla tudi tokrat splahnili z
Mirotovo kapljico. Sklenili smo, da se čez eno leto spet podamo na skupni pohod, tokrat na
Idrijskem koncu.
Ob povratku na Col smo pri Tratniku ob bograču uredili še finančne zadeve.
Zapisal: Silvan Praček-Maks