Deževno vreme nam je preprečilo načrtovan februarski izlet, se je pa vabilo na marčevski izlet glasilo precej bolj odločno: Pohod bo v vsakem vremenu. Tokrat sta bila naša gostitelja Jasmina in Janez, termin izleta pa je sovpadal s praznovanjem okroglega jubileja. V oblačnem nedeljskem jutru se nas je na avtobusu nabralo dobrih trideset pohodnikov. Pot nas je vodila do Kalc, kjer smo zavili proti Planini. Kmalu se nam je pokazala lepa panorama Planinskega jezera, ki v tem letnem času običajno napolni planinsko polje. Mimo Planine smo nadaljevali skozi Unec do Cerknice . Ustavili smo se v vasi Lipsenj in seveda najprej voščili slavljenki Jasmini. Domači so nas pogostili z jutranjo kavico, pecivom in domačimi aperitivi, za štedilnikom pa smo opazili tudi spretnega kuharja, ki je že začel s pripravo popoldanske malice, kar nam je dalo vedeti, da bomo ob povratku dobro postreženi. Z avtobusom smo se odpeljali še par kilometrov naprej do Cerkniškega jezera. Janez, ki je imel tokrat vlogo vodnika, nam je podal nekaj zanimivih podatkov o Cerkniškem jezeru. Jezero ob normalnih padavinah pokriva površino 26 kvadratnih kilometrov, ob večjih pa celo do 32. V tem okolju biva kar 250 vrst ptic, okoli 200 jih tukaj tudi gnezdi. Očitno tokrat vreme ni bilo najbolj primerno, tako da na jezeru nismo opazili nobenega surferja. Vremenska napoved je bila predvsem za popoldan precej negotova, zato smo startali s kar dobrim tempom. Kmalu smo se dvignili nad jezero in po široki gozdni cesti nadaljevali skozi pretežno listnat gozd . Tudi tu so še vidne posledice žledoloma . Vremenska napoved se ni izneverila, saj so nas kmalu osvežile prve redke kaplje dežja. Dež si je vsaj za nekaj časa premislil in sorazmerno hitro smo prišli do lovske koče, kjer smo si privoščili krajši počitek in prigrizek. Sramežljivo se je pokazalo celo nekaj sončnih žarkov, tako da smo lahko vetrovke za nekaj časa pospravili. Skozi gozd in čez gozdne jase smo nadaljevali pot proti Sv.Ani. V daljavi so nam megle zakrivale Snežnik, pred nami pa se je razprostirala Loška dolina. Za krajši čas nas je pot vodila po asfaltni cesti mimo peskokopa in osamljene kmetije, kjer smo zavili nazaj v gozd na markirano stezo. Pogled v nebo ni bil najbolj obetajoč, saj so se začeli kopičiti težki oblaki. Kmalu je pričelo rahlo deževati, za kratek čas smo si odpočili pod košatimi smrekami. Iz nahrbtnikov smo bili primorani spet potegniti vetrovke in dežnike. Po blatni poti smo nadaljevali pod do vznožja Križne gore. Na blatni poti smo hitro opazili sveže sledi medveda, ki si je za nedeljski sprehod izbral isto pot kot mi, le da v nasprotni smeri. Ko smo prišli do naslednjih kmetij, si je dež spet premislil. Sledil je še vzpon na Križno goro. ki je bila z 857 metri najvišja točka našega pohoda. Do vrha Križne gore vodi pot mimo kapelic s Križevim potom, na vrhu pa je cerkev Sv Križa, ki pa jo kazi ogromno število anten in oddajnikov. Kmalu po prihodu na vrh nas je pozdravila ploha snega in sodre. Strastni zbiratelji žigov so vknjižili nov žig in ko se je ploha nekoliko umirila, smo se spustili do vznožja. Tu smo se razdelili v dve skupini, ena skupina je izbrala krajšo pot v vas Lipsenj, druga pa je nadaljevala pot proti razvalinam gradu Štemberk. Eden izmed pohodnikov je med potjo do ruševin gradu našel gozdarsko orodje iz novejše zgodovine, najdba pa ga je tako prevzela, da se je pri gradu zadržal malo dlje od ostalih in v enem izmed križišč nekoliko zgrešil pot. Čez blaten travnik se je seveda kmalu priključil ostalim, ki smo mimo izvira Obrh nadaljevali pot v vas Lipsenj. Pri Jasmini in Janezu smo najprej dobili proti prehladno terapijo. Več kot odlično je svojo nalogo opravil tudi kuhar, saj tako okusnega golaža in polente namreč že dolgo nismo jedli. Razumljivo, da smo vse skupaj poplaknili z dobro kapljico. Za glasbo in ples smo imeli na voljo kar dva muzikanta. Je pa kar prehitro prišel čas, ko je bilo potrebno odrajžati proti domu. ‘’Procelni’’, oziroma zavore so zaškripale še pri Stari pošti, kjer smo se ustavili predvsem iz razloga, da preverimo, če je še kaj ostalo od petkovega občnega zbora.
Ne glede na vreme je za nami še en prijeten izlet. Jasmini in Janezu ter njihovim ‘’pomagačem’’ pa še enkrat hvala.
In že nestrpno čakamo na nov izlet, ki se bo zgodil na velikonočni ponedeljek, ko bomo ponovno odrajžali na Krk.
Zapisal: Silvan Praček‐Maks
