GADOVA PEČ

PB210181-1000Vsakoletni izlet v neznano je skrbno varovana skrivnost. Običajni termin izleta je bil zaradi objektivnih razlogov prestavljen za dva tedna . Glede na to, da smo bili lani na Gorenjskem, predlani pa na Štajerskem, se je iz programa izleta, kjer je bilo razvidno, da gremo v smeri Kalc, brisalo te smeri. Sumili smo, da gremo proti Dolenjski, pa tudi obvestilo, da razen vremenu primerne obleke, ne potrebujemo ničesar, se je kar lepo slišalo. V sobotnem jutru smo v gosti megli našli avtobus, ki nas je že čakal pred zadružnim domom. Kljub turobnemu vremenu, je bilo vzdušje že na startu pravo. Polni pričakovanj smo se odpeljali proti Podkraju, megla je izginila že v Višnjah. V Podkraju sta se nam med drugimi pridružila šemlada muzikanta Tomaž in Timi, tako da smo bili tudi z dobro muziko preskrbljeni. Domneve, da gremo na dolenjski konec, so se potrdile v Ljubljani, da ne bomo veliko hodili pa je tudi postajalo vse bolj jasno, saj je vedno močneje deževalo. Po krajšem postanku na avtocestnem postajališču, nas je predsednik Dušan rešil ugibanj kam gremo. Kdor pozna znano pesem Borisa Franka, mu je bilo verjetno kmalu vse jasno.
Najprej pa smo se odpeljali v Brežice, kjer smo si v Posavskem muzeju, ki domuje v Brežiškem gradu, ogledali muzejsko zbirko in sam grad. Skozi Brežice je tako kot skozi naše kraje vodila rimska cesta, tako da je v muzeju veliko izkopanin iz tega obdobja. V teh krajih je bil tudi znameniti kmečki punt, današnji grad je drugi, prvi je bil med puntom požgan, v muzeju pa smo lahko videli preprosto orožje, kot so vile in kose, ki so jih takrat uporabljali puntarji. Veliko je tudi raznega orodja, ki se ga je nekoč uporabljalo. Med drugo vojno je grad služil kot bolnišnica, po vojni pa je nekaj let služil za stanovanja ljudem, ki so ostali brez strehe nad glavo. Za konec smo si ogledali viteško dvorano, katere stene in strop krasijo freske. Dvorana slovi po izjemni akustiki in je pevcem colskega Razpotja dobro poznana. Tokrat je bilo med izletniki ravno dovolj pevcev za bolj tenorski kvartet in seveda smo eno bolj na piano zapeli. Po končanem ogledu smo se malce premraženi takoj zatekli na avtobus in še kako prav so prišli različni šnopčki in borovničke, da smo se malo ogreli. Sledila je vožnja na drugo točko tokratnega izleta. Med potjo se nam je pridružila nova vodička, nekdanja cvičkova princesa Vesna Komatar. Svoj delovni dan pa sta začela tudi muzikanta. Konec je bilo tudi vseh ugibanj o našem izletu, ko smo se pripeljali na posestvo Komatar. Sprejeli so nas v velikem zastekljenem toplarju, hladnemu vremenu primerno, s toplo ocvirkovko in raznimi domačimi aperitivi. Kmalu pa so bili kozarci polni, kakor bi se izrazil naš predsednik, nizkoalkoholne osvežilne pijače, cvička. Gospodar in hčerka Vesna sta nam predstavila svoje posestvo in seveda bistvo vsega, CVIČEK. Prav Gadova peč slovi kot zibelka cvička . Pravi cviček je iz sedmih sort grozdja in je poleg toskanskega chiantija edina zvrst vina na svetu, ki vsebuje tako bele kot rdeče sorte grozdja. Komatarjevi imajo 50 000 trt, tako da se za žejo ni bilo bati. Ker je bila ura že prava, so nas postregli z malico in če smo bili v vinogradniških krajih, je bila tudi malica temu primerna, vinogradniški ajmaht z ajdovimi žganci. Ves čas smo kar pridno praznili vrče cvička, muzikanta sta svoje delo dobro opravljala in okorajžili so se tudi plesalci, zunaj pa so nas med dežjem pozdravljale prve letošnje snežinke. Sicer je čas v veseli druščini kar hitro tekel, vendar smo se glede na to, da je nekoliko manj snežilo in deževalo, odločili, da prehodimo vsaj del poti med vinogradi in zidanicami, kot je bilo načrtovano. Z dežniki smo se podali z vodičko Vesno najprej do velikega soda, kjer je nekakšna društvena zidanica, tu nas je spet pričakal gospodar in nas jasno spet postregel s cvičkom. V nič kaj prijetnem vremenu se pod majhnim nadstreškom nismo dolgo zadrževali, med vinogradi in zidanicami smo nadaljevali in se ustavili v tipični zidanici. Tu nas je čakala zanimiva dobrodošlica , na tanke rezine narezana čebula in repa in odličen še topel kruh. Stisnili smo se kar v prostor s cisternami. Ker je klet najprimernejši prostor za petje , cviček pa da pravo intonacijo, je kvartet nekdanjih pevcev Razpotja pripravil krajši koncert, ki se je ob kar nekaj kozarčkih cvička nekoliko zavlekel. Počasi smo se podali nazaj do Komatarjevih. Menda se ob lepem vremenu s teh hribčkov, posajenih z vinogradi, nudi lep razgled, celo do Kamniških alp. Vinogradniki v Gadovi peči imajo večinoma majhne vinograde, tako da običajen posameznik v zidanici nima več kot 2000 litrov vina. Ob tem podatku, ki nam ga je podala vodička Vesna, smo se kar malce zamislili. Kolikšen del letine smo v dobre pol ure izpraznili med petjem v zidanici?
Po povratku nazaj v komatarjev toplar so nas kmalu postregli s kosilom, juha nas je
premražene prijetno pogrela, na jedilniku pa niso pozabili niti na Martinovo gos in mlince. Da smo vse skupaj poplaknili z cvičkom verjetno ni treba poudarjati. Po dobrem kosilu običajno pride dobra muzika in mlada muzikanta sta pokazala vse svoje znanje, seveda se je tudi plesalo in pelo. In ker te aktivnosti človeka užejajo smo to ves čas reševali s cvičkom. Najbolj firbčni smo si par kozarčkov privoščili tudi v kleti, kamor nas je peljal gospodar. Čas je neizprosno tekel in od Komatarjevih smo se morali posloviti in komaj ujeli večerno mašo v Cerkljah ob Krki. V mogočni cerkvi iz leta 1611 smo se spomnili rajnih planincev in se zahvalili za prijetna doživetja v hribih. Uradni del našega izleta se je s tem končal, veselica pa še ne. Župnik nas je povabil kam drugam kot v klet. Med vojno so si klet lastili nemški oficirji in na stenah so ostali zanimivi verzi v povezani z vinom in pitjem. Od Komatarjevih se v resnici še nismo poslovili, saj so tudi sem pripeljali svoj cviček. Po svoje je res najboljše, da cel dan piješ isto. Muzikanta sta igrala vedno hitreje, tako da smo jih hripavi pevci komaj dohajali. Vsake veselice je enkrat konec, poslovili smo se od gostiteljev, ki so se resnično izkazali in se odpeljali v snežni večer proti domu. Sprva je bilo na avtobusu še nekoliko živahno, počasi pa se je druščina umirila . Ob povratku domov nas je pričakala zimska idila. Čeprav smo v Gadovi peči spili kar nekaj tiste reči, nas naslednji dan glavca ni bolela. Fajn je blo!!!
Kam pa drugo leto?

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


7 × = dvajset osem

This site is protected by Comment SPAM Wiper.