Za letošnji dvodnevni izlet smo imeli v načrtu Petzeck v Visokih Turah, vendar smo ga zaradi velike verjetnosti neviht že drugo leto zapored opustiti. Vseeno pa je padla odločitev, da izpeljemo izlet, ki je bil načrtovan za september in je že lani zaradi muhastega vremena odpadel ter ga podaljšamo na dva dni. V sobotnem jutru smo se odpeljali proti Gorenjski in čeprav sta nas čakala dva dneva hoje, nismo nič kaj zavidali tistim, ki so se na nasprotni strani avtoceste prebijali proti morju. Na avtocesti smo še nekoliko podremali, razgibana cesta proti Bohinju pa nas je dokončno predramila. Izhodišče našega pohoda je bila Planina Blato. Čeprav je bilo sonce že kar visoko, smo se že po prvih korakih naužili prijetnega zraka, ki ga je bilo v naših krajih v zadnjih dneh bolj malo. V prijetnem hladu gozda smo po lepo speljani poti, ki služi tudi za oskrbo tukajšnjih planin, po kakšni uri prišli do Planine pri Jezero, kjer smo imeli rezervirana prenočišča. V zgledno urejeni koči smo odložili nekaj stvari in tako delno zmanjšali težo nahrbtnikov. Po krajšem postanku smo nadaljevali do bližnje planine Dedno Polje in po markirani stezi naprej proti Hribarcam. Približno na gozdni meji smo ob dobro vidnem kamnitem možicu z markirane steze zavili desno v krajše melišče. Nekaj koprenaste oblačnosti nam je veš čas lajšalo hojo, v sončni pripeki bi verjetno kar pogosto praznili steklenice s tekočino. Steza je zaradi večinoma travnatega terena lepo vidna in prijetna za hojo. Počasi smo prišli do sedla med Slatno in Prvim Voglom. V dolini se vidi planina V Lazu. Po krajšem počitku v mehki travi smo zagrizli v strmo pobočje Prvega Vogla in kmalu prišli na greben, ki nas je popeljal do vrha prvega od treh Voglov. Sledil je krajši spust in nato vzpon na Srednji Vogel. Tu postane svet bolj kamnit. Ker se je na severu začelo nabirati nekaj oblakov, smo nadaljevali naprej proti Zadnjemu Voglu. Pri vzponu na Zadnji Vogel smo na več mestih opazili rezultate udara strel, zato smo po skupinskem fotografiranju kmalu zapustili vrh in se spustili na preval Vrata, kjer smo si privoščili malico in nekoliko daljši počitek. Z vseh treh Voglov se nam ponuja lep razgled, vendar tokrat vidljivost ni bila najboljša, zato je bilo ves čas veliko ugibanj in modrovanj, kdo kaj vidi v daljavi. Na prevalu Vrata smo bili samo uro oddaljeni od Prehodavcev , zato so nekaterim posameznikom po glavi rojile misli, da bi se splačalo ”reskirati”, in bi šli na Prehodavce na hladno pivo. Za to potezo se vseeno ni nihče okorajžil in tako smo se po dolini Za Kopico napotili nazaj proti planini Dedno polje. Ob poti smo lahko videli brezno napolnjeno z snegom, iz katerega sili prijeten hlad. Tisto že prej omenjeno pivo smo z užitkom spili na Dednem Polju, pot smo zaključili na Planini pri Jezeru. Tu smo si privoščili topel obrok, nekateri so si našli osvežitev v prijetno toplem jezeru, kjer kar mrgoli rib, za sladico v obliki kuhanih jajc in sira sta poskrbela Hermina in Darko. Miro je raztegnil meh, da se na harmoniki, ki jo imajo v koči, ne bi nabral prah. Tako smo skupaj zapeli nekaj pesmi iz Slakove skrinje. Izkoristili pa smo tudi Silvota, čeprav je ta dan starček pil bolj pivo kot vince. Za spanje smo dobili dve večji lepo urejeni sobi, vendar se račun glede spanja vsaj v eni sobi ni povsem izšel. Nekaj posameznikov se je intenzivno pripravljalo na zimo in so celo noč žagali, nekateri celo po notah.
Kljub bornemu spancu nam je odličen zajtrk dal novih moči za prihajajoči dan. Večina se nas je odločila, da osvojimo še en nemarkiran dvatisočak Ogradi. V rosnem jutru smo se po mestoma blatni poti podali proti planini V Lazu, kamor smo prispeli po kakšni uri hoje. Glede na to, da smo takoj dobili v pokušino sir, se ni bilo težko odločiti za nakup in smo se dodatno obteženi odpravili naprej na Ograde. Manjša skupina pa je pot nekoliko skrajšala in se prek planine Krstenica napotila do planine Blato. Sprva položna pot proti Ogradi je postajala vse bolj strma, na srečo je bil žleb po katerem smo se vzpenjali ves čas v senci. Po prihodu na sleme smo se malo okrepčali in palice zložili v nahrbtnike. Z slemena se nam je ponujal lep razgled . V nadaljevanju nas je čakala pot skozi gosto ruševje in še približno pol ure vzpona po strmem kamnitem grebenu do vrha Ogradi. Na vrhu smo si privoščili zasluženo malico in malo poležali. Po prijetnem počitku je bilo kar malce težko vstati in se odpraviti naprej. Po travnatih pobočjih smo se spustili v dolino do markirane poti, ki pelje s planine V lazu do planine Krstenica. Gozd nam je nudil prijetno senco, vendar je po dveh dneh hoje korak postajal nekoliko počasnejši. Pod planino Krstenica si je večina privoščila krajši počitek, dveh pa ni bilo potrebno pregovarjati, da si ne bi šla ogledat še te nekaj minut oddaljene planine. Če ne z drugim je bilo nekaj minut hitre hoje poplačane z hladnim radlerjem in okusno kavo, ki sva jo dobila na planini. Sledil je še spust po serpentinasti stezi do Planine Blato, kjer smo počakali na prevoz. V Stari Fužini smo v bifeju pobrali še oba Franceta, ki sta že zjutraj v dolino odšla po drugi poti. Marija in Miro sta nam ob rojstvu vnuka častila pijačo, ki je po celem dnevu hoje več kot prijala. Sledila je še vožnja skozi prenatrpan Bohinj in Bled proti domu, kjer nas je čakala še gasilska veselica.
ZAPISAL: Silvan Praček-Maks
