V soboto, 18. julija 2015, se nas je dobrih dvajset članov PD Križna Gora odpravilo v Karnijske Alpe na planinski izlet. Cilj je bil osvojiti 2218 m visoko Creto di Timau, prvi dvatisočak vzhodno od sedla Plöcken Pass ali Passo di Monte Croce. Južna pobočja gore padajo vse do kraja Timau, ki leži na višini 820 m, čeznje ni nobenega normalnega pristopa, enako je s severno in zahodno stranjo. Greben se na jugozahodu konča s Gamspitz, 1847 m visokim markantnim stolpom, na vrh katerega vodi zahtevna plezalna smer. Naša pot na Creto di Timau nas je peljala po njenem vzhodnem grebenu, ki nudi razmeroma lahek in tudi edini dostop na vrh.
Ker smo od doma odrinili že okrog štirih zjutraj, smo na naše izhodišče, vasico Timau, prišli razmeroma zgodaj. Z vasi vodi gozdna pot do planine Pramosio na 1521 m, do kamor nas je voznik avtobusa, po kratkem posvetu z vodnico Hermino, kar odpeljal in nam tako prihranil najmanj dve uri hoje po strmi poti skozi gozd, tako, da smo lahko še v jutranjem hladu oprtali svoje nahrbtnike, se preobuli in po nekdanji vojaški mulatjeri (tu je v prvi svetovni vojni potekala frontna črta) odšli proti takrat še skritemu kamnitemu vrhu Crete di Timau.
Po približno uri hoje smo najprej prispeli do idiličnega jezerca Avostanis, v globoki kotanji vzhodno od vrha, na višini 1940 m. Po poti so nas ovohavale in polizale tudi krave, ki so se pasle na planini. Nad jezercem se pnejo plezalne stene in če so prej cedile sline krave, smo jih nato ob pogledu na stene tudi tisti s plezalsko dušo.
Tu smo pustili dva člana, ostali smo se napotili proti vrhu in ga po drugi uri hoje, nekaj po deveti uri tudi dosegli. Tik pod vrhom nas je pričakalo še dvajset metrov jeklenice, nato pa 360 stopinj razgleda in veselje, gasilska fotografija in smeh, da nam je Dušan zamolčal, da bomo morali na vrh po »ferati« in jih bo zato »slišal«.
Ker je bilo prezgodaj za v dolino so se najbolj pripravljeni odločili, da še ne sestopimo, temveč se po grebenu povzpnemo še na sosednji, malce nižji vrh Cima Avostanis. Po kratkem posvetu se je tudi večina ostalih odločila isto. Nikomur ni bilo žal.
Sestop po strmih travnatih pobočjih nas je nato zopet pripeljal do jezerca Avostanis in ker je bilo opoldan res že zelo vroče, sta se Martin in Peter v njem tudi ohladila. Nekateri jima niso verjeli, nekaterim pa je bilo verjetno žal, da jima niso sledili, saj so ju mokre hlače ob nadaljevanju poti prijetno hladile, vsaj tako sta zagotavljala. Tukaj smo se zopet spomnili odsotnega Dušana in njegovih pomanjkljivih podatkov o potrebni opremi za izlet – nihče ni imel s sabo kopalk, ker nam ni povedal, da jih bomo potrebovali.
V počasnem sestopu do planinske koče Rifugio Casera Pramosio smo malce sočustvovali s planinci, ki so v tedaj že hudi vročini komaj krenili na pot, mi pa smo imeli za sabo že krepko polovico.
V koči smo se okrepčali in si odpočili, nakupili sir, ki ga tam delajo in se počasi odpravili navzdol proti vasici Timau, kjer nas je čakal avtobus. Sestop je bil precej strm in na trenutke siten in celo pot smo se v mislih zahvaljevali šoferju avtobusa, ki nam je zjutraj prihranil ta vzpon.
Nad vasico smo si lahko ogledali zaščitne mreže in kamnite pregrade, ki služijo kot varovala ob plazovih.
V vasi Timau smo nato imeli še več kot dovolj časa, da sezujemo težke čevlje, se preoblečemo in si malce oddahnemo od hoje, ohladimo noge in umijemo prepotene obraze v potočku za vasico.
V večernih urah nas je avtobus varno pripeljal nazaj domov.
Bilo je lepo in še bomo šli. Kmalu.
Napisala: Helena Škrl
