VOGEL-KOMNA

dsc_0085Oktober nam je postregel s primernim vremenom za zadnjo letošnjo resno turo. Sredi tedna sicer vremenska napoved še ni obetala stabilnega vremena, že sobotno popoldne pa se je po deževnem začetku dneva spremenilo v sončen dan. Gospodar Oblak nas je v nedeljskem jutru s skoraj novim avtobusom popeljal proti Gorenjski. V Ljubljanski kotlini nas je pričakala običajna megla, ki je vztrajala vse do Bohinja. Smer ture se je sicer spremenila, kar pa v glavnem prisotnih ni pretirano motilo. Tako smo se z vzpenjačo najprej dvignili do smučišča Vogel, ki se sigurno lahko pohvali z najlepšim razgledom med našimi smučišči. Najprej smo si vzeli čas za jutranjo kavo, ki nam jo je sponzoriral Peter. Nekaj časa smo uživali v čudovitem pogledu na Triglav, ki se je blestel v čudovitem sončnem dnevu, pod nami pa se je v meglenem morju skrivalo Bohinjsko jezero. Sicer je bil dan več kot primeren za nastavljanje morda zadnjim jesenskim sončnim žarkom, vendar nas je tudi ura že preganjala, saj nas je vseeno čakala kar dolga pot. Po smučarski progi smo se spustili proti planini Zadnji Vogel in ko smo prišli v senčno dolino, so bili kratki rokavi skoraj preveč korajžna odločitev. Pot nas je vodila skozi redko ruševje in nato skozi gozd, tako da so razgledi za nekaj časa izginili. Kmalu smo spet prišli na travnate planjave, kjer se je spet odprl razgled na okoliške hribe. Sonce je že posušilo jutranjo roso, tako smo si na primernem prostoru privoščili prvo malico. Okrepčani smo se začeli dvigovati proti Konjskemu sedlu, ki je bilo z 1782 metri najvišja točka tokratne ture. S Konjskega sedla se pot po travnatih pobočjih spušča proti Komni. Kmalu smo prišli do razpotja, kjer naj bi bilo do Komne še 45 minut. Privoščili smo si krajši počitek. Naprej pa je sledil krajši vzpon, nato pa se je pot skozi gozd spuščala. Spet smo prišli do novega križišča, kjer nas je čakalo še nekaj minut do koče na Komni.
V raznovrstni ponudbi hrane je vsak našel nekaj za svoj okus, na nebu so se počasi začeli nabirati oblaki, dan se je prevesil v drugo polovico, tako da se je bilo potrebno spustiti v megleno morje proti Savici. Megla je postajala vedno gostejša, pot pa se po številnih serpentinah, ki so oštevilčene(48 jih je), med mogočnimi bukvami spušča v dolino. Ko se je zaslišalo šumenje vode, smo vedeli, da se počasi bližamo dolini. Poletni turistični vrvež ob jezeru je s prihodom jeseni izginil. Spet smo se usedli na avtobus in se odpeljali proti domu. Na Bledu se nekaterim sicer ni izpolnila želja glede kremšnit, kar pa je član upravnega odbora uredil sredi tedna. Menda so bile celo boljše kot Blejske. Na Vrhniki smo si vzeli še par minut časa za pijačo, ki jo je častil Zvone. ”Konobar” ,ki bi potreboval intenziven tečaj Slovenščine, nas je postregel s hladnim pivom in ledeno mrzlim refoškom. Sicer pa smo skoraj vsi že v mislih na izletu v neznano, ki nas čaka v kratkem.
Zapisal: Silvan Praček-Maks

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


4 − dva =

This site is protected by Comment SPAM Wiper.