Na Velikonočni ponedeljek že tradicionalno poteka pohod na Malo goro, da bo letos drugače smo se odločili, da gremo letos na Križno Goro, oziroma na Špičasti vrh. Imeli smo tudi obveznost, da s kakor bi včasih rekli ”pobratenim” društvom PD Križe izpeljemo pohod, ki je odpadel januarja. V bolj zimskem kot pomladanskem jutru smo se zbirali pri Vodnjaku in Dušanove napovedi, ko je hrabril prvi pohodnici, ki sta se tudi odločili, da se udeležita našega pohoda, da bo na soncu prijetno toplo in da bo čez pol ure že v kratkih rokavih, se tokrat niso uresničile. Tudi kriški planinci so potem, ko so izstopili iz toplega avtobusa, hitro ugotovil, da v krajih kjer se rodi burja, topla oblačila in rokavice ne bojo odveč. Z mislimi, da bomo čim prej na soncu, ki je čez Strmec že obsijalo pobočja Križne gore, smo za skoraj sedemdeset člansko skupino pohodnikov vzeli malo prehiter tempo, je pa bil že občutek, da smo na soncu bistveno lepši. Z Zdenkotom na čelu smo prek Planine po markirani poti nadaljevali proti Križni gori. Ko se pot zravna, smo se spustili mimo zapuščene Smrčkove domačije, ki je bila pred leti vikend znanega igralca Braneta Ivanca. Tu se pot malo vzpne in kmalu smo prišli do ceste, ki gre iz Žagoliča do Cenca. Zmrznjena zemlja in led na lužah, je našim gorenjskim gostom pokazal zelo raznoliko klimo sicer pregovorno tople Primorske. Malo manj kot tristometrska višinska razlika našega pohoda nam ni povzročala kakšnih težav, zato smo v strnjeni skupini mimo zgornjih Žgavcev nadaljevali pot proti Kobilici. Križna gora je očitno priljubljen kraj Slovenskih kulturnikov, pri zgornjih Žgavcih je svoj miren kotiček našla Milena Zupančič, na Kobilici pa ima vikend tudi Franc Černigoj. Pod Kobilico se pričnejo kazati posledice lanskega uničujočega žledoloma, ki je krepko poškodoval tukajšnje gozdove. Čakal nas je še zadnji del poti od Kobilice do Špičastega vrha. S senožeti smo nazaj zavili v mlad bukov gozd, kjer pa skoraj ne najdemo celega drevesa, saj je tu žled svojo moč pokazal kar dvakrat v enem letu. Na vrhu nam tokrat ni bil dan ravno idealen razgled, nič kaj prijetna burja nas tudi ni vlekla, da bi se tu na dolgo zadržali. Bolj na hitro smo si privoščili prigrizke iz nahrbtnikov, pa tudi razne borovničke se nam niso uprle. Sledil je spust nazaj na Kobilico in imeli smo srečo, da smo na Kobilici dobili Franca Černigoja, ki je brez dvoma najprimernejši človek, ki je lahko našim gorenjskim gostom podal jedrnate podatke o naših krajih, pa tudi o tem, kako je nastala Primorska himna, kateri je posvečen spomenik, ki smo ga gledali čez Pajersko rupo. Francu smo se zahvalili z dolgim aplavzom, kar mu verjetno tudi največ pomeni. Pot smo nadaljevali okrog Pajerske rupe do že prej omenjenega spomenika Primorski himni in naprej proti Križpotju. Tu smo se spustili v dolino proti Marku. Iz dimnika se je vil bel dim in nam dal upanje, da se bomo malce pogreli. Za pravo razpoloženje sta z harmoniko poskrbela Lojze in Sander. Na velikonočni ponedeljek gre marsikdo v naravo, da po vseh dobrotah, ki nam jih ponuja ta čas, izgubi kak kilogramček. Tokrat se ta računica ni izšla, saj nas je v Markovi hiši čakala bogato obložena miza. Ko smo že pri Marku, ne smemo pozabiti Staneta, ki nam je velikodušno odstopil prostor, kjer smo lahko pogostili goste. Ob dobri kapljici smo postajali vedno bolj dobre volje, seveda pa je bilo treba opraviti še zadnji del poti do Cola. Kar malo težko smo se od Marka odpravili naprej proti Predgozdniku, sledil je še zadnji krajši vzpon, nato pa spust za Žagolič, čez Staniše in naprej pod vrhom Drag do cilja na Colu. Vse skupaj smo zaključili z okusno joto, ki nas je čakala pri Tratniku. Seveda se nismo poslovili brez glasbe in petja. Za deset letno sodelovanje in prijateljstvo so se nam prijatelji iz Križev zahvalili s posebnim darilom. Po zaključnem fotografiranju, ko smo se komaj zbasali v objektiv smo se za tokrat poslovili. Upravni odbor je v sicer okrnjeni zasedbi ob še zadnjem kozarčku pri šanku soglasno sprejel sklep ,da je tokratni pohod odlično uspel. Zahvala gre vsem, ki ste tako ali drugače sodelovali na tem prijetnem dogodku.
Zapisal: Silvan Praček-Maks
