POHOD ŠTIRIH OBČIN

vip012No,  tudi tako bi lahko imenovali nedeljski pohod, ki smo ga izvedli skupaj z člani PD Idrija. Pohod smo načrtovali že februarja, vendar nam je takrat izvedbo preprečilo deževno vreme. Da trud Darkota, Zvoneta, Marte in Mateja, ki so očistili del zaraščene poti, ne bi bil zaman,  je padla odločitev, da ta pohod izpeljemo aprila. Sicer nedeljsko jutro na Colu ni Izgledalo  najlepše. Iz megel, ki jih je burja porivala mimo Cenca je celo nekaj pršelo, a je sonce svoje pomladanske žarke pokazalo kmalu, ko smo se spustili proti Vipavski dolini. Uradni start pohoda je bil sicer pri avtobusni postaji v Ložah, vendar nas je gospodar kmetije Rehar skoraj prisilil, da parkiramo pred njegovo hišo, namesto parkirnine pa se nismo branili popiti ”štamperla” dobrega domačega ”jagermajstra”. Trideset članska skupina je kar strumno krenila skozi vas in se po makadamski poti med vzorno urejenimi vinogradi podala v blag klanec proti Gočam. Med jutranjim pogovorom smo hitro prišli na Goče, ki so znane po ozkih gasah in številnih vinskih hramih. Darko, po rodu Gočan, je bil več kot primerna oseba za posredovanje raznih podatkov o vasi, ki je celo spomeniško zaščitena. Skozi ozke gase smo prišli do konca vasi, kjer nas je že čakal prvi postanek. Čeprav se nismo ravno pretirano spotili, so nam postregli z raznimi žganji. Po krajšem odmoru smo skozi vinograde pod hribom, na katerem je cerkvica Marije Snežne, nadaljevali pot. Skozi gozdič smo se začeli spuščati nazaj v dolino in prišli v zaselku Trebižani na cesto, ki pelje iz Manč v Kobdilj. Kmalu smo zavili nazaj na makadamsko gozdno cesto in si spet privoščili krajši odmor za požirek pijače. Če smo pohod začeli v občini Vipava, smo bili tu že na teritoriju občine Komen. Nekaj časa smo še nadaljevali po široki gozdni cesti, nato pa smo se začeli počasi po serpentinastem kolovozu vzpenjati v hrib. Na tem področju so nekdaj lomili kamen, ki je bil primeren za izdelavo osel za brušenje. Pot je na nekaterih mestih popolnoma zaraščena z robido,  vendar so jo naši že omenjeni člani pred časom na kritičnih mestih očistili. Čeprav je hrib kar strm, je pot, ki je nekoč služila za prevoz z vprežno živino, lepo speljana in prijetna za hojo. Darko, ki te kraje dobro pozna, nam je pokazal, kje vse so bili nekoč vinogradi. In če smo pozorno pogledali, smo lahko še opazili kakšen kol že davno opuščenega vinograda. Gozd se je počasi redčil in zagledali smo cerkev v vasi Štjak. Čez strm pašnik smo kmalu prišli na Štjak in v že tretjo občino, tokrat Sežansko. Sonce je že prijetno grelo, privoščili smo si malico. Za moč pa smo se okrepčali z domačim teranom. S Štjaka se na vse strani nudi lep razgled. Res, da nas je toplo pomladansko sonce malce uspavalo, a kljub temu se je bilo potrebno od Štjaka posloviti in nadaljevati pot, saj smo bili šele nekje na polovici poti. Po poti, ki služi kot protipožarna preseka, smo se spustili proti vasi Ravnje. Pred vasjo smo spet zagledali lepo urejene vinograde, tokrat tudi v kraškem stilu z značilnimi latniki.  Ustavili smo se pri kmetiji Mrevlje-Kante. Tu so nas domači pričakali s pravo gostijo, manjkalo ni nič, saj je bilo na mizah vse od peciva, kave, čaja do takih in drugačnih pijač. V zgledno urejenem hramu je bilo seveda največje povpraševanje po zelo dobrem teranu.  Kar težko smo se podali naprej na pot, mimo bujno cvetočih češenj in hrušk smo se spustili po strmem pobočju v gozd proti dolini Raše. Poznavalci so takoj opazili šparglje, med potjo nam jih je celo uspelo nabrati za en obrok. Menda so bili zelo okusni, kar pa nam ni bilo dano preveriti. V Raši smo prečkali suho strugo in po makadamski cesti kmalu  prišli nazaj na cesto, ki pelje proti Kobdilju in smo jo zjutraj že enkrat prečkali. Z asfalta smo zavili nazaj na makadam. Kolona se je malo raztegnila, zato smo si privoščili krajši počitek. Osličkov, ki so se pasli v bližini pa naša prisotnost ni posebej pritegnila, bolj kot nedeljski gostje jih je zanimala slastna pomladanska paša. Po prijetni poti, ki je nudila tudi nekaj sence, smo sorazmerno hitro prišli v Kobdilj. V vasi so nam padli v oči zanimivi mogočni dimniki. Za vasjo smo po Fabianijevi poti nadaljevali proti Štanjelu.  Malo pred Štanjelom pa se odcepi makadamska cesta, po kateri smo se spustili proti dolini Branice. Počasi smo zagledali tudi Gaberje, ki je bilo cilj našega pohoda. V dolini smo čez mogočen star most prečkali Branico in prišli na asfaltno cesto, ki gre po dolini proti Braniku. Po nekaj metrih smo prišli do križišča, kjer se odcepi cesta za Gaberje. Tabla z napisom Gaberje 1 km je delovala zelo optimistično, saj so bile noge že nekam težke. Ta asfaltni kilometer se je kar vlekel, tako, da so se pojavljale ugotovitve, da podatek na tabli  morda ni ravno točen.  Čeprav se je tisti kilometer kar vlekel, smo prišli še v četrto občino Ajdovščina kamor spada Gaberje. Tu smo si pri Stanki in Zvonetu najprej malo odpočili trudne noge, seksi kuhar(ica) Tine pa je že skuhal klobase, ki so po dolgem dnevu vsem zelo pasale, pa tudi vino iz Zvonetovih sodov nam je dobro šlo po grlu. Na mizo so začeli prihajati še narezki in pecivo, Sander je raztegnil svoj meh, tako da smo pohod zaključili v pravem vzdušju. Pred odhodom domov je bilo treba še po avtomobile v Lože, kjer smo jih pustili zjutraj. Nazaj grede smo preverili tisti kilometer do Gaberja, ki je še kako točen.

Vsem organizatorjem se še enkrat zahvaljujemo za dobro izvedbo in seveda odlično postrežbo. April pa bo še kar pester.

Zapisal: Silvan Praček-Maks

Pripis predsednika: Ja, april zna biti res zelo pester in naporen. Ampak mi ne jamramo!

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


− 1 = pet

This site is protected by Comment SPAM Wiper.