MRZLI VRH

Prvo majsko nedeljo smo se tokrat podali na Mrzli vrh. Zaradi ozke ceste, ki vodi do koče na planini Kuhinja, smo se tokrat na pot podali z avtomobili. Po jutranji kavici v Desklah, ki nam jo je častil predsednik, smo se odpeljali do izhodišča na planini Kuhinja. Skoraj poletne temperature in jasno nebo so nam obetale lepo turo. Po poti, ki nas je vodila po gozdnih pobočjih nad vasjo Krn, smo krenili proti planini Pretovč. Ob poti so nam nudile prijetno senco mogočne košate bukve. Najprej smo se ustavili ob Puščavnikovi jami malo nad potjo, ki je tako ime verjetno dobila zaradi možaka, ki je v tej jami živel kar 18 let. Seveda smo si ob bližnjem izviru dotočili vodo, saj se je obetal topel dan. Malo pred planino Pretovč smo si pri lovski koči vzeli nekaj časa za postanek, za nekatere pa je prišel tudi že čas za manjšo malico. Spustili smo se do planine Pretovč. Od tu se nam je odprl pogled vse do Vogla, na nasprotni strani so se bohotili zeleni travniki Čadrga, pod nami pa se je v dopoldanskem soncu kopala cerkvica na Javorci. Čez pašnike smo se podali proti Mrzlemu vrhu. Nekje na polovici vzpona smo se ustavili ob križu pred kaverno, kjer so Madžarski vojaki v prvi svetovni vojni leta 1917 postavili oltar. Sledil je še vzpon do Mrzlega vrha. Mrzli vrh je zaradi kavern in rovov iz prve svetovne vojne, znan tudi kot muzej na prostem. Krasen sončen dan nam je ponujal razgled na vse strani, pod nami pa smo skoraj s ptičje perspektive občudovali bistro hči planin. Malica in odlične suhe klobase Suhovrške Anice ter poležavanje na toplem majskem soncu, nas je malo ulenilo, saj smo se kar stežka spravili z vrha nazaj po drugi strani hriba proti planini Pretovč. Glede na to, da smo bili še sorazmerno zgodnji, smo se odločili, da turo malo podaljšamo in se do planine Kuhinja podamo preko planine Sleme, ki je v tem predelu najvišje planina. Po serpentinasti cesti smo zagrizli v hrib in kmalu prišli na prostrane pašnike planine Sleme. Morda bi kakšna stopinja več skoraj prepričala koga, da bi za silo zaplaval v velikem koritu za napajanje živine, tako pa smo se le prijetno osvežili. Po strmem pašniku smo se povzpeli do poti, ki vodi proti planini Kuhinja. Po skoraj idilični stezi smo prišli do plazišča, ki je zahtevalo nekaj previdnosti za prehod. Počasi smo se začeli spuščati, v kotanji kjer je bilo še nekaj snega pa smo si privoščili še nekaj rekreacije v obliki kepanja. Prek pašnikov nas je čakal še zadnji del poti do koče in ob misli na hladno pivo smo avtomatično pospešili korak. Simpatičen oskrbnik je očitno bral naše misli, saj smo bili postreženi še preden smo do konca povedali kašne želje imamo. Pravzaprav je bilo pred kočo tako prijetno, da se je bilo kar težko odpeljati proti domu. V Vrsnem smo spotoma nabavili še nekaj sira, nato pa je sledila vožnja proti domu. Vendar nas je čakal še en ovinek, saj smo zavili še v Kompare. Pri slavljenki Joži, ki je v marcu praznovala okrogli rojstni dan, nas je že čakala obložena miza. Po celodnevnih aktivnosti smo najbolj s slastjo pojedli odlično joto, čeprav nam je tudi vse ostalo še kako teknilo. Proti domu smo se vračali že skoraj v mraku in tako tudi majsko turo zaključili v več kot prijetnem vzdušju. Zapisal: Silvan Praček-Maks