Mont Blanc, 4807m

Bela dama “La Dame blanche” je pretekli teden šest članov AO Vipava vzela v svoja nedrja, ter jim dovolila, da osvojijo njen vrh…

Boštjan je dolgo časa spremljal vreme v Zahodnih Alpah in nas vabil, tako na Mont Blanc, kot tudi na Grossglockner, a nam žal vreme ni bilo ravno naklonjeno. Nato pa je skozi temne oblake posvetil žarek upanja. V vremenski napovedi so namreč obljubljali »le grand beau temps«, vreme, ki bi nam omogočilo osvojitev vrha. Po nestrpnem pričakovanju šefov, da nekaterim odobrijo dopust, se nas je na koncu zbralo šest, Boštjan, Jože, Jaka, Klemen, Aleš in Andreja. Drznili smo si upati, da bo vreme zdržalo in verjeli smo, da je prišel težko pričakovani trenutek, ko bomo stali na strehi Evrope.
V ponedeljek se je nestrpnost stopnjevala in zvečer smo se navdušeni odpravili na pot proti Savojskim Alpam, kjer se na meji med Italijo in Francijo nahaja Mont Blanc. Velja za najvišji vrh Evrope, če izvzamemo Kavkaz, kjer je najvišji vrh, gora Elbrus, ki meri 5642m. Za dostop na sam vrh si tako lahko izberete italijanski Courmayeur ali francoski Chamonix.
Sami smo se odločili za dostop iz Chamonixa, natančneje kraja Les Houches, od koder nas je gondola popeljala do Bellevue, do postaje zobate železnice do končne postaje Nid d’ Aigle, na višino 2372m. Po edinstveni vožnji z vlakcem je sledila hoja po dobro vhojeni stezi, ki se je vila med granitnimi kamni, večjimi in manjšimi, do našega prvega tabora, koče Tête Rousse. Tik pred kočo je stala info točka, na kateri so nas opozorili, da je kampiranje možno le ob koči v “Base campu” in kjerkoli drugje po pogorju Mont Blanca prepovedano. Takoj smo poklicali v naslednjo kočo, Goûter ter povprašali o možnosti prenočitve. Odgovor je bil “we are full”. Sklonjenih glav smo odšli do platoja postavljat šotor in med tem razmišljali o možnih rešitvah. Da ne bi dobili višinske bolezni s hitrim vzponom na vrh v enem dnevu, smo razmišljali o tem, da je bolje, da prespimo v naslednji koči, pa čeprav na tleh oziroma, da poskušamo prespati zunaj v bivakih, ki bi jih skopali v snegu. Ponovno so se nam usta razlezla v nasmeh, ko nam je prelepa Španka prinesla novico o tem, da so ob koči Goûter postavljeni trije šotori. Odločitev je padla. Jutri vzamemo večji šotor in tudi sami postavimo šotor poleg ostalih, pa čeprav je to prepovedano.
Ker je hidracija v hribih zelo pomembna smo se že v prvem taboru odločili za topljenje snega. Sicer smo kasneje opazili, da ljudje od nekje nosijo vodo in po krajšem raziskovanju ugotovili, da topljenje snega sploh ne bi bilo potrebno, če bi prej vedeli, da se le 100m od šotorov na ledeniku nahaja tekoča voda. Pač ena “pametna več” za drugič smo si rekli… Po napornem dnevu in polni pričakovanja naslednjega dne smo se pošteno najedli in se odpravili k nočnemu počitku, ki pa je bil bolj mrzle narave.
Naslednje jutro, nas je zbudil močan veter, ki pa se je dopoldan že umiril. Bilo je sončno in mrzlo, če sploh lahko smatramo nič stopinj za mrzlo, ampak mi smo po slabo prespani noči mraz kar občutili. Sledil je zajtrk in priprava tekočine za sledeči dan. Nekaj opreme in hrane smo pustili v enem šotoru, drugega pa odnesli k naslednji koči, na višino 3835m. Z Alešom sva se najhitreje povzpela po skalnem hrbtu preko stopničastega grebena na vrh in bila prva pri koči. Tako sva imela dovolj časa, da sva pripravila primeren prostor za postavitev šotora, nato pa odšla počakat ostale. Ko smo se skupaj vrnili, se je okrog nas že nabralo okrog 100 somišljenikov, ki so se prav tako odločili, da šotore postavijo, kljub opozorilom, da to ni dovoljeno. Ker Francozi na tej višini gradijo nov hotel, se je v bližino kampa kmalu pripeljal helikopter in nekaj šotorov je kar sfrčalo po zraku. Kmalu so okrog nas začeli krožiti helikopterji (novinarji, policisti in reševalci) in hip za tem sta nas že obiskala dva policista. S strahom v srcu smo jima prisluhnili, saj smo se bali najhujšega. Da nam ukažejo podreti šotore. Upali smo na dobre novice in srce je vztrepetalo, ko smo slišali, da sta prišla zaradi varnosti, tako helikopterja kot ljudi. Ukazala sta, da se nekaj šotorov tik ob pristajališču za helikopterje preseli, ostalim pa dovolila, da ostanemo in naslednji dan stopimo na vrh Mont Blanca.
Zaradi boljše aklimatizacije smo se pozno popoldan odločili za vzpon na 4000m, kjer smo pol ure polni vtisov zrli v okoliške hribe in zahajajoče sonce, nato pa se vrnili v tabor. Pripravili smo še nekaj pijače za vzpon naslednji dan, nato pa odšli spat. Sam sem na tej višini že pogrešal globine čudovitih slovenskih jam in pričel s kopanjem jame, ki pa naj bi sicer služila tudi kot možnost za bivakiranje. Po dolgem tehtanju pa sem se nazadnje zaradi nizkih temperatur na tej višini (-5°C) odločil, da teh nekaj ur odspim v šotoru in tako se nas je v šotor nabasalo šest. Bilo je vroče kot v najhujši vročini na morju, le komarji so manjkali.
Zbudili smo se v brezveterno jasno jutro in z zaspanimi očmi smo se navdušeno ozirali v skoraj polno luno, zvezdnato nebo ter mestne luči v dolini. Hitro smo si spakirali nahrbtnike in se navezali po trije, Jaka, Jože in Boštjan ter jaz, Andreja in Aleš. Slediti smo začeli kači stotine lučk, ki se je vila po hribu navzgor in nestrpno čakali kdaj se bo pred nami odprl pogled na zasneženo kupolo. Tako smo se kmalu znašli v koloni ljudi, ki so se počasi prebijali proti Dôme du Goûter. Ker pa je bila noč jasna in mrzla in tempo nekoliko prepočasen, smo se  z Andrejo in Alešem odločili, da gremo naprej sami, saj smo bili že kar pošteno prezebli. Brez sape, težkih nog in z nekoliko strahu, da se nam lahko vrh zaradi višinske bolezni izmakne vsak hip, smo tako pot nadaljevali mimo bivaka Refuge Vallot, na višini 4362m. Po štirih urah in pol pa je sledila zmaga. Vrh smo osvojili ob osmih zjutraj. Polni veselja v srcu smo se objeli in čas je za nekaj trenutkov obstal. Uspelo nam je, kar smo v sebi ves čas upali a si nismo drznili izreči na glas. Stopili smo na streho Evrope. Bela dama nas je spustila v svoja nedrja in nam dovolila na vrh. Nato pa nas je mrzel veter, kljub sončnemu vremenu in nebu brez oblačka streznil. Naredili smo nekaj slik proti Monte Rosi in Matterhornu ter se z otrplimi prsti na nogah in rokah obrnili v dolino. Okrnjeno drugo navezo, Jaka in Boštjana smo srečali na poti navzdol. Sporočila sta nam, da se je Jože odločil, da nas počaka pri bivaku in se z nami vrne do tabora. Jaka in Boštjan sta nato vrh osvojila ob desetih,med vračanjem v dolino sta še mimogrede osvojila Dôme du Goûter in po njuni vrnitvi smo odšli na zasluženo kosilo v kočo Goûter.
Ker je bila pretekla noč zaradi prevelikega drena v šotoru neprespana smo se z Andrejo in Alešem odločili, da se popoldan spustimo do prvega tabora pri koči Tête Rousse. Kljub temu, da je ta del poti varovan, pa je precej nevaren zaradi padajočega kamenja. Zaradi toplega dne je sneg iz tega dela gore skopnel in skala je bila precej krušljiva. Iz vrha smo tako z grozo opazovali helikopter reševalcev, ki so nižje iz kuloarja reševali alpinista. Zaradi topljenja snega je namreč v grapi nastal potok vode in letečih kamnov. Nato pa smo morali to grapo prečkati tudi sami. Na vrv, ki je bila napeljana čez kuloar smo se vpeli in se tako zavarovali. Nato smo se za hip ali dva ozrli navzgor in pogledali če leti kamenje ter stekli čez. Srečno smo prispeli k šotoru, si pripravili kraljevsko večerjo in se po njej pošteno naspali. Med tem pa so drugi člani odprave v šotoru pri koči Goûter doživeli pravo nočno nevihto.
Drugi dan je sledil le še jutranji sestop nazaj do zobate železnice ter pot v dolino. Veseli smo bili tudi, ko smo na poti navzdol srečali Tomaža Jakofčiča, našega znanega alpinista in gorskega vodnika, s katerim smo izmenjali par besed.
Rečemo lahko le, da je bilo nepozabno, saj so nam bile zvezde resnično naklonjene in vse stvari so se obrnile nam v prid. Predvsem z Andrejo pa sva vesela, da se nama je prvič uspelo povzpeti nad 2864m. Naj omenim še, da je Andreja, kot prva članica AO Vipava, ki je osvojila Mont Blanc. Bravo!
Na Mont Blancu smo bili: Jaka Rupnik, Boštjan Bizjak, Klemen Cigoj, Andreja Vister, Jože Šček, Aleš Turel vsi člani AO Vipava

Čestitke vsem članom odprave!

Autor članka: Klemen

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


+ pet = 9

This site is protected by Comment SPAM Wiper.