Tudi letošnjo sezono smo zaključili z izletom v neznano. Glede na zadnji dve leti smo tokrat z vremenom imeli srečo. Ravno dovolj velika druščina se je tako v sobotnem jutru podala v neznano. Pravzaprav večine firbec glede izleta niti ni pretirano matral, saj je povsod lepo. Nekje pred Trojanami je bilo skrivnosti konec, zavili smo proti Trbovljam, kjer je bil naš prvi postanek. Sobota je bil ravno semanji dan in tako smo se najprej sprehodili med stojnicami. Že dopoldan je sledila zelo okusna malica v lepo urejeni menzi ‘’Mala mal’ca’’. Dobro okrepčani smo si ogledali tukajšnji muzej rudarstva, ki je te kraje močno zaznamovalo, saj je tu rudarjenje pomenilo način življenja. Prijeten vodič nam je slikovito opisal težko rudarsko delo. Iz rudarstva pa je tu izvirala tudi kultura predvsem z rudarsko godbo in športnimi ter kulturnimi društvi. Rudnik je bil tu gonilo vsega dogajanja. Sledil je še ogled dveh identičnih rudarskih stanovanj iz leta 1920 in leta 1960. Oprema stanovanja iz leta 1960 pa je bila marsikomu od nas že dobro poznana. Po krajšem premoru, ki ga je večina izkoristila za obisk bližnjega bifeja, smo v Delavskem domu obiskali še moderen virtualni muzej rudarstva 4.DRITL, ki je odprt šele od poletja. Po zaključku nas je že čakal avtobus in sledila je vožnja do izhodišča kratke ture na Lontovžu. Vsem je v oči seveda padel mogočen dimnik termoelektrarne, ki je najvišji v Evropi. Po strmi asfaltni cesti smo se pripeljali do izhodišča, od koder nas je čakala še ura hoje do Kuma. Oblačno in ne ravno toplo vreme nas je nekako prisililo, da smo kar hitro zagrizli v hrib. Gozdna pot postlana z svežim listjem je bila kot naročena za hojo. Na postanke skoraj nismo pomislili, je pa seveda bilo vseeno potrebno poizkusiti nekaj domačih izdelkov s področja žganjekuhe, ki so svoje mesto našli v nahrbtnikih. Kmalu se je pred nami pokazal mogočen televizijski stolp, kar je pomenilo, da smo le še nekaj minut oddaljeni od koče na Kumu. Kljub oblačni oktobrski soboti, smo bili deležniodličnegarazgledanavsestrani.
Okusno kosilo, ki je sledilo v koči, se nam je sredi dneva več kot prileglo. Za pijačo se moremo tokrat zahvaliti Zvonetu. Abraham pač zahteva svoj davek. V ne ravno veliki jedilnici sta svoj meh raztegnila tudi naša muzikanta Sander in Lojze . Nekaj najbolj strastnih plesalcev pa si je tudi našlo dovolj prostora, da so se med stoli in mizami zavrteli. Kot vedno nas je tudi tokrat preganjala ura, poslovili smo se od prijaznega oskrbnika in se odpeljali nazaj v dolino, nato pa v Podkum, kjer nas je čakala še običajna večerna maša. Kar dolga maša nas je pošteno užejala, zato je bil tudi postanek v tukajšnji gostilni malo daljši. Že v mraku smo se spustili nazaj proti Trbovljam in dalje proti Trojanam. Letošnji izlet je bil kalorično zelo bogat. Poleg krofov, ki smo jih nabavili na Trojanah, smo imeli na zalogi še tri velike narezke, ki jih je že zjutraj za na pot pripravila Alenka, za kar se ji udeleženci še enkrat najlepše zahvaljujemo. Sicer je zgledalo vsega skupaj kar precej, vendar so se pladnji ob nekajkozarčkihbelegapresenetljivohitrospraznili.
Boris nas je do doma varno pripeljal ob predvideni uri. Tako smo uspešno zaključili tudi letošnji izlet v neznano. Aktivnosti pa s tem za to leto še ni konec , predvsem pa že vsi iščemoidejezačimlepšeturevprihodnjemletu.
Zapisal:SilvanPraček-Maks
