Letošnji skupni izlet PD Idrija in PD Križna gora je potekal na Idrijskem koncu. Predzadnja aprilska nedelja nam je ponudila idealno vreme za hojo. Čeprav nas je na poti proti Idriji pozdravilo nekaj dežnih kapelj, je bil to le jutranji žegenj. Kar lepa skupina se nas je zbrala na trgu v Idriji in pod komando vodnikov Silvija in Naceta smo krenili na pot. Kmalu smo se dvignili nad Idrijo in nadaljevali po stezi, ki je vodila mimo ”purfel turna” oziroma nekdanjega prostora za eksploziv za potrebe rudnika živega srebra. Iz varnostnih razlogov je bil purfel turen izven mesta v primeru če bi ”atrnil”, kot se izrazijo domačini. Nedaleč stran smo prišli na travnik, kjer so včasih žgali rudo. Po ne prehudem vzponu smo ponovno prišli na asfaltno cesto in se ustavili na Kanomeljskem razpotju. Od tu se zelo dobro vidi znameniti Idrijski prelom, ki potega čez celo Slovenijo in se na severozahodu nadaljuje v Italijo, na jugovzhodu pa na Hrvaško. Od tu nas je pot vodila večinoma po grebenu skozi gozdove, ki po žledu in napadih lubadarja kažejo bolj žalostno podobo. Na razgledni točki pred Rejcovim gričem smo si privoščili krajši počitek. Vodnik Nace nas je spomnil na tragičen dogodek, ki se je zgodil tik pred koncem druge svetovne vojne, ko so bile na bližnji kmetiji brutalno umorjene tri sestre, ki so med vojno pomagale partizanom. Nadaljevali smo naprej do Rejcovega griča, kjer pa nas je čakala prava gostija. Priporočilo naj zaradi kar dolge ture vzamemo tudi kak sendvič, je bilo tokrat povsem zgrešeno, saj ni manjkalo ničesar. O kvaliteti ocvirkovke in potice mogoče pove podatek, da je za nami ostalo le nekaj drobtinic. Še enkrat pohvala pekarici Ireni in pomagačem. Kar nekam težko smo se podali naprej na pot, ki nas je nekaj časa vodila po lepi makadamski cesti, potem pa stezi skozi gozd. Po krajšem spustu smo prečili asfaltno cesto ob zadnji hiši, ki še spada pod Čekovnik. Nekaj planincev je pred hišo opazilo legendarnega fička v dirkaških barvah, ki se je prejšnji dan podil po cestah na ralliyu Vipavska dolina, ki je potekal pa naših krajih. Pot proti Hlevišam je tu šele postala dinamična. Tisti, ki poti nismo poznali, smo vsak hip pričakovali vrh, ki pa ga nikakor ni bilo. Kot zanimivost naj omenimo še podatek, da nas je pri eni izmed kmetij, pot peljala celo skozi strojno lopo. Pot se je začela vse bolj vzpenjati, kar je nakazovalo, da se bližamo vrhu in končno smo prišli do vrha Hleviš. Po krajšem postanku in razgledovanju smo se spustili do koče. Kmalu smo bili postreženi z okusno obaro, kot se spodobi je za rundo dal naš predsednik, ki je praznoval rojstni dan.
Počasi se je bilo treba odpraviti nazaj proti Idriji. Spust je trajal še kako uro, potem pa smo se v prijetnem vzdušju razšli. S tem pa se dan za člane našega društva še ni zaključil. Obveznosti so nas klicale še na rojstno dnevno zabavo našega predsednika. Ančka se je tokrat izkazala z vampi, pa tudi nekaj rujne kapljice je steklo na Dušanovo zdravje.
Drugo leto pa spet , na skupni izlet.
Zapisal: Silvan Praček-Maks
