DO VRHA EVROPE, DO VRHA MONT BLANCA!!

Ko  se ti utrinki iz preteklega tedna pišejo, se nahajam v sobi s pogledom na Francoske Alpe, bolj natančno  je pred menoj z belim pokrovom Domes de Miage. V vas po imenu Saint Gervais les Bains smo prišli z namenom, da izpolnimo plan, ki smo si ga zadali že kar nekaj časa nazaj.

S Chrisom sva lani ob tem času potovala po Kaliforniji in med drugim sva tam osvojila še dva štiri-tisočaka (Mt Wittney in Mt Shasta). Ko sva sestopala iz zadnjega vrha na seznamu, sva prvič spregovorila o dobro poznani gori, na katero so Francozi in Italijani še tako ponosni, Mont Blanc.

Ob naslednjem snidenju s Chrisovim bratom, sva idejo predstavila še njemu. Sredi Londona smo v lokalnem pubu načeli načrt z majhnim papirjem in svinčnikom ter noč zaključili z dolgim spiskom stvari, ki jih pred odhodom potrebujemo. (Pub je ime za angleške gostilne).

V Londonu sva s Chrisom začela treninge spomladi, ko so dnevi malo daljši in tako sva tedensko pretekla 40km ali več, ob reki Temzi. Ker je Anglija bolj ravnega površja, se je bilo treba zadovoljiti z makedamskimi potmi in uporabiti to, kar je bilo na dosegu roke. Meseci so minevali in vedno bolj pogosti nakupi v športnih trgovinah so se zavlekli vse do predzadnjega dne.

V soboto 21.7. sva si   zjutraj oprtala vso najino prtljago in obula glomazne čevlje ter začela popotovanje na železniški postaji. Iz Londona sva se z vlakom odpeljala do Pariza, iz Pariza do Gronobla, tu pa se nama je pridružil še Chrisov brat. Z avtom smo v poznih urah prispeli do željene gorske vasi Saint Gervais les Bains.

V nedeljo smo se prebudili v kampu in skoraj hkrati molili glave iz šotora, da bi vzrli Mont Blanc. Jutro je bilo jasno in vrh Mont Blanca je bil obsijan od sonca. Ugotovili smo, da skoraj vsaka vremenska napoved za naslednje dni, kaže malo drugače in bo potrebno kar malo sreče za naš vzpon. Še isto nedeljsko popoldne smo napolnili naše nahrbtnike in se z gorskim vlakom odpeljali do višine 2100m, kjer se je vse skupaj začelo zares. Prvih 30 minut so naša telesa še posebej občutila dodatno breme na hrbtih, kar pa je kot vedno potrebno vzeti v zakup. Počasi in z mnogimi kratkimi postanki smo z mrakom dosegli naš prvi cilj. Ne daleč od koče Tete Rousse ob vznožju ledenika, smo na višini 3167m postavili šotor. Željni hrane, smo na glas hvalili okus prehitro mrzlih špagetov in se nato zavili v puhaste spalke v šotoru, ki je po širini vsekakor premajhen za tri.

Ker smo se vsi trije še navajali na višino, smo naslednjo začrtano pot razdelili na dva dni in se tako naslednji dan namesto na vrh, povzpeli do Gouter koče na višini 3800m. Najprej nam je šotor skoraj odneslo nazaj v dolino, ker smo ga tako kot mnogi prej postavili preblizu pristajalne piste za helikopter. Piloti se še posebej potrudijo, da zakrožijo ravno nad šotori, saj jih neprofitni turisti ne zanimajo tam zgoraj. Že na vlaku smo se spomnili, da smo pozabili lopato! Vsi drugi so tako priročno odkladali sneg in si gradili konkretne zidove okrog šotorja, nam pa je vzelo malo več časa, da smo s konicami cempinov zravnali površje. Eden naših avstrijskih sosedov nam je prijazno ponudil njegovo lopato in nahitro smo dokončno uredili še naše zavetje. Noč je bila vse drugo kot mirna. Tedaj nam je bilo jasno, zakaj so čehi na levi izkopali tako globoko luknjo, da je komaj videti njihov šotor. Zajela nas je nevihta. Vetrni sunki so na trenutke bili tako močni, da smo pri vrhu podpirali šotor. Ko smo videli, da se šotor dobro spopada s takimi razmirami, nas je to dejstvo malo pomirilo. S časom je nevihta še bolj podivjala- sunki so postali skoraj neprekinjeni in vetru se je pridružil še glasen leden dež. Kakorkoli, spati je bilo nemogoče! Ob dveh ponoči je budilka zvonila, vsi takrat še vedno budni, smo se strinjali, da prestavimo odhod za dve uri. Vsak je nato prejel dobro uro spanca in zbudili smo se v čisti tišini, ki jo je za seboj pustil vihar.

Do vrha Evrope, do vrha Mont Blanca!

 

Vzpon na vrh je zahteval kar nekaj energije, tudi sonce je sijalo ves dan. Že odkar smo zapustili dolino, smo znova in znova srečevali skupine, ki vrha niso dosegle- pravijo, da je veter letos še posebej pogost pojav. Najbolj impresivna iz tega dne, je bila hoja po grebenu. Ko sem z vso zbranostjo hodila po vrhu, sem se spomnila francoza iz prejšnjega dne, ko nam je opisoval ta del poti: “Pasti ne smeš ne levo, ne desno!” Mnoge misli in občutki so se vsem trem podili po glavi med tem, ko poti ni in ni bilo videti konca. Ko sem kot prva v navezi na vrhu začutila sunek od fantov zadaj, smo se kot domine vsi trije sesedli na tla. Okrog poldneva, smo tako bili na vrhu. Mešana čustva so izbruhnila na plan. Brisali smo si solze od sreče, se brez nadzora smejali in za trenutek obstali ter zavestno živeli v tem edinstvenem trenutku.

Sestop je znotraj te zgodbe manj pomemben, poleg tega, da smo se 2 dni za tem, spet celi in zdravi, sesedli na  gorski vlak, ki pelje v dolino. Zardeli obrazi so že od daleč govorili, da smo zadnje 4 dni dali vse od sebe. Na nasprotnem stolu, nam je eden od tistih, ki so se na vrh odpravili dan kasneje kot mi, pripovedoval, kako je pribljižno šestdeset ljudi ob zadnjem bivaku na mrazu in 4362 metrih neuspešno čakalo, da veter pojema. Nekje sredi pogovora, mi je glava obstala na sosednji rami, utrujene oči pa so zahtevale spanec…

Kljub temu, da je Mont Blanc ena najbolj obleganih gora v Europi, sem po svoji izkušnji zaključila, da je potreben kup sreče in dobre pripravljenosti, da lahko iz te gore v dolino odneseš pozitivno izkušnjo.

Naslednje dni smo v dolini pili, jedli in spali in nato še malo več pili in več jedli in več spali! J

 

Varen korak v gorah vsem, ki se tja odpravljate!

 

Tina

 

1 komentar

  1. Dušan's Gravatar Dušan
    1. avgusta, 2012    

    Kot predsednik društva v imenu vseh članov še enkrat iskreno čestitam Tini in njeni ”ekipi” za ta podvig in osvojitev Vrha Evrope!!!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


pet − = 3

This site is protected by Comment SPAM Wiper.