Na prvo letošnjo turo smo se podali pod vznožje Slavnika. V sicer še oblačnem nedeljskem
jutru smo se odpeljali proti Podgorju, vendar so se oblaki že med potjo trgali in v Podgorju
nas je pričakal krasen sončen dan. Najprej smo se podali proti Kojniku. Iz vasi nas je pot
vodila med skromnimi kraškimi travniki. Vsem je seveda v oči padla še solidno ohranjena
neregistrirana ‘’katrca’’, ki kakšnemu kmetu še vedno služi za prevoz po poljskih poteh. Iz
ograjenega pašnika sta nas pozdravljala dva pastirska psa in s tako dobrodošlico smo počasi
zagrizli v zložen klanec med drobnimi gabri. Pot je bila nenaporna in kot nalašč za ogrevanje
na začetku pohodniške sezone. Rahel klanec nas je počasi segrel in vodniška trojka je
zaukazala prvi postanek ter kakšen rokav manj. Podali smo se naprej in kmalu dosegli prvi
vrh Kojnik. Nekaterim je svež zrak naredil apetit in privoščili smo si nekaj malice. Po
skupinskem fotografiranju smo se po kamniti stezi spustili proti velikim kraškim travnikom in
naprej proti drugemu cilju Goliču. Med potjo smo srečali veliko druščino lovcev, ki s celim
konvojem terencev morda ni najbolj sodila v to okolje. Sonce je že prijetno grelo in brez
naporov smo osvojili Golič.
Po kratkem postanku smo se spustili čez prostran kraški svet proti robu kraške planjave.
Hoja po debeli plasti suhe trave je spominjala na gaženje snega. Marsikdo pa si je zaželel tudi
poležavanja v suhi travi. Sledil je še blag vzpon in osvojili smo še tretji vrh Lipnik, ki je bil
nekaterim že poznan z izleta izpred pnekaj let. Na samem robu je malo vleklo, zato smo se
spustili pod rob in v zatišju v mehki travi pomalicali ter zaužili nekaj toplih sončnih žarkov.
Prijetno poležavanje je bilo treba zaključiti. Kolovozna pot nas je pripeljala vse do železniške
proge, ki vodi proti Puli, nato pa smo se po serpentinasti stezi med mogočnimi borovci
dvignili nazaj na skalnat rob. Od tu dalje smo se po široki makadamski poti podali nazaj na
izhodišče v Podgorje. Pred zaključkom smo spet naleteli na podobno rdečo katrco kot na
začetku poti, tako da si bomo tokratni izlet zapomnili po rdečih katrcah ter seveda po zelo
lepem zimskem dnevu.
Ob zaključku ture smo nazdravili z dobro kapljico iz Mirotove kleti. Na poti domov je sledil še
postanek v Kozini, kjer je vsem pijačo častil Zvone, menda zaradi uspešne rehabilitacije rame
in ponovnega povratka v planinsko druščino.