Prvo januarsko nedeljo smo člani Planinskega društva Križna Gora obiskali Štiblc, ki se je že kar nekaj časa izmikal z našega programa, letos pa smo ga uvrstili na seznam kot prvo turo.
V Beli pri Kantinarskih smo bili že pred leti, ko smo šli na izlet na Sleme nad Vrlovšami, vendar smo se takrat pri njih ustavili le za nekaj minut. Ko smo Brankotu povedali za datum našega obiska, je imel le eno zahtevo: »Pridite, vendar se ta dan ne sme nikomur nikamor muditi.«
Nedeljsko dopoldne je postreglo s čudovitim vremenom za mesec januar in dvajset pohodnikov se je tako s središča Cola podalo na pot. Še preden smo se dobro segreli, je že sledil prvi postanek pri zadnji hiši v smeri Vodic. Prejšnji dan so domačije obiskovali koledniki, tokrat pa se je pri Karmen in Urošu ustavila številčno precej večja skupina. Menda se zanimata za vpis v naše društvo in vsekakor sta sprejemni izpit opravila, saj sta nas izdatno postregla s protivirusnimi napitki, z okusnimi klobasami in tudi kozarček penine je bil dobra izbira. S tako popotnico ni bilo težav opraviti najbolj strmega vzpona v tej turi. Čez Ograde, ki so bile včasih glavno smučišče za bližnjo okolico, smo se podali proti Višenjski rovni in s strmega travnika nadaljevali pot po dobro uhojeni stezi. Januarsko sonce je že prijetno grelo in pot do Višenjske rovne, ki je bila naša najvišja točka, je hitro minila. Po makadamski cesti smo se spustili v Višnje. Preden smo zavili proti Beli, smo se na kratko ustavili še Pri Joži in Maksu, kjer smo še malce »razkužili« naša prebavila. Nadaljevali smo po cesti, ki pelje proti Sapotniku. Tako se imenuje slap, kjer je eden od izvirov potoka Bela. Makadamska cesta je prešla v kolovoz, preko strmih senožeti smo za kratek čas zavili skozi sončen bukov gozd in se spustili do senčne grape potoka Bela. Kmalu smo prispeli do središča vasi, ki so ga krasile domiselno postavljene jaslice. Še preden so se pojavili naši gostitelji, so nam iz sosednjih hiš že ponudili šilce domačega. Urška in Branko sta nas povabila v poseben prostor, nekakšno sobo, ki jo imenujejo štiblc. Tu se je miza kar šibila od raznoraznih suhomesnih dobrot, poseben čar pa je imel sveže pečen kruh iz krušne peči. Počasi smo se posedli za trikotno mizo in prvemu hodu je sledila glavna jed. Iz velikega lonca je zadišal pravi bograč iz treh vrst mesa. Polizani krožniki in »repete« pa kuharici Urški povejo več od vseh mogočih pohval. Ob rujni kapljici se je družba počasi razživela in kmalu smo postali solidno uglašen pevski zbor. Seveda ni šlo brez sladice – okusnega jabolčnega zavitka, Branko pa je ves čas neutrudno rezal okusne salame in nikomur se ni nikamor mudilo. Dan se je že pošteno nagnil v popoldne in nekako se je bilo treba posloviti od toplega štiblca. Kantinarskim smo se zahvalili za gostoljubje in zagrizli v strmi klanec proti Špilam. Sončno nedeljsko popoldne je bolj spominjalo na pomlad kot na zimo. Najstrmejši del poti je bil za nami, spustili smo se mimo Puprjanovih in čez Pucovo dolino nadaljevali pot do Orešja. Za par minut smo se ustavili še pri Troštovih in tudi tu dobili nekaj iz oreške žganjekuhe. Sedaj nas je do izhodišča ločilo le še nekaj sto metrov, vendar se naše potepanje še ni zaključilo, saj nas je naša članica Ančka povabila domov. Vešča kuharica je v nekaj minutah pripravila odlične špagete in seveda tudi brez kozarčka belega ni šlo. Že v mraku smo prešerne volje zaključili prvo letošnjo turo.
Za konec lahko zapišem, da se zaradi pretirane hoje nismo ravno spotili, smo pa zato celo nedeljo dobro jedli in pili.
