NAPOLEONOVA POT

IMG_20190111_131700130Zadnjo januarsko nedeljo smo se podali na izlet, ki je dišal po morju.

V kar zavidljivem številu smo se z avtobusom odpeljali do Opčin in našo pot  začeli pri obelisku,  na mestu, kjer se cesta spusti v Trst (obelisk je bil postavljen prav v počastitev izgradnje omenjene ceste). Počasi smo se med mogočnimi borovci, s katerimi so v času Avstro-Ogrske načrtno pogozdili ta del Krasa, spuščali  po blagem klancu.  Marsikdo je bil  presenečen, saj nas je na, za hojo prijetni poti,  pričakal kak centimeter snega, ki je za nekaj ur pobelil celo obalo. Po dobri uri smo prišli do mogočne cerkve Vejna, ki  ima precej nenavadno arhitekturo. Visoka je kar 45 metrov, zato  jo lahko ob lepem vremenu vidimo tudi iz od nas. Še bolj kot arhitektura je za to cerkev  nenavadno, da je v njej našel svoje mesto tudi bife, v katerem smo si lahko privoščili pregovorno dobro italijansko kavo. Po krajšem postanku smo pot nadaljevali do točke, s katere se nam je ponujal čudovit razgled na celoten Tržaški zaliv. Kljub oblačnosti, ki je napovedovala poslabšanje vremena, smo v daljavi lahko videli Savudrijo na eni in Gradež na drugi strani. Temu je sledil blažji spust do Proseka, kjer se zaključi Napoleonova pot. Naslednji del naše hoje je bil precej nezanimiv. Po dolgi ravni cesti smo se napotili do središča Proseka. Pozdravilo nas je dokaj neurejeno okolje, šli smo  mimo starejših blokov, ki so jih po vojni italijanske oblasti zgradile za tako imenovane Ezule in so viden tujek v kraškem okolju. Proti centru Proseka se  je potem slika spremenila in tudi pred lokali se je slišala slovenska beseda. Nato smo zavili levo v Kontovel, od koder smo se mimo zaledenele mlake in otroškega igrišča po ozki asfaltni poti spustili proti Miramaru, potem pa smo  po kamnitih stopnicah pot nadaljevali strmo proti morju. Nekaj že davno zbledelih tabel in kovinska ograja, ki že dolgo ni bila deležna niti  čopiča niti barve,  so  dajali vtis, da tudi na tako opevanem zahodu marsikaj ni ravno v najlepšem redu.  Strme kamnite stopnic so nas pripeljale do železniške proge in skozi podhod smo prišli do zgornjega dela parka Miramar. Na ogledni turi smo ugotovili, da je ta vhod zaprt,  zato se je bilo potrebno spustiti do ceste, ki vodi nad obalo. Skozi še en podhod smo prispeli do naše točke. Z nahrbtniki in palicami smo verjetno zgledali malo čudna druščina, vendar nas to ni zanimalo.  Zdaj je nastopil čas za našo malico, po njej pa se je par posameznikov odločilo za krajši ogled lepo urejenega Mirama.

Napočil je čas naše vrnitve  proti Opčinam  in morali smo zagristi v klanec proti Kontovelu. Brezštevilnih stopnic za marsikoga zlepa ni bilo konec, tako da je oddih ob mlaki vsem prijal.  Krajši postanek smo si privoščili pod stenami,  kjer običajno ob sončnem vremenu mrgoli plezalcev, tokrat pa so  večinoma samevale,  spet smo lahko občudovali Tržaški zaliv. Čakalo nas je še dobre tri kilometre Napoleonove poti,  vrvež rekreativcev in sprehajalcev se je  popoldne umiril, saj je  oblačno vreme verjetno marsikoga odvrnilo od hoje po priljubljeni sprehajalni poti.

Zaključili smo,  kjer smo  zjutraj začeli, pri obelisku. Tudi tokrat smo bili ob zaključku deležni kapljice, s katero nas je lepo okrepčal naš Miro. Še en postanek smo si vzeli na počivališču Povir in tako v bifeju, kjer so glavni gostje Romuni, nekoliko popravili statistiko. Vreme  nam je bilo tudi tokrat naklonjeno, ob povratku domov so nas pozdravile prve kaplje, ki pa niso več mogle preprečiti našega veselega razpoloženja.

 

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


+ 4 = pet

This site is protected by Comment SPAM Wiper.