Mladi upi

Članek in razmišlanje o plezanju naše Anuše, ki je bil objavlen v spletni reviji Beta 6 (stran 43)

Izvleček iz spletne revije:

IMG_5722

Že sama beseda ”plezanje” je zelo obširen pojem, je šport, ki v zadnejm času postaja vse bolj popularen. Poznam veliko različnih vrst plezanja, ki sem jih že preizkusila. Alpinistično plezanje, plezala sem v skali in ledeniku, zmrznjenem slapu v bližini našega kraja, z derezami in cepini. Tu je še športno plezanje, z njim se srečujem vsak teden na umetni steni, ter balvansko in urbano plezanje.

Vedno sem rada plezala po drevesih, na vrtu, za šolo, bilo je zabavno in v tem sem uživala. S pravim plezanjem pa sem se prvič srečala leta 2010, ko so v Podkraju zgradili malo plezalno steno. Čeprav je res majhna, je zelo dragocena in uporabna, pravi zaklad. Podkraju daje prav posebno podobo, tu se mladi plezalci srečujemo dvakrat na teden, treniramo in urimo svoje znanje v plezanju. Ko smo skupaj, čas kar leti, še posebej ob temnih zimskih večerih. Zdi se mi, da lahko tu koristno izkoristimo svoj prosti čas, se sprostimo in družimo, bolje kot da smo doma pred televizijo in računalnikom.
Spomnim se, kako sem prvič prišla k plezanju in nisem vedela, kako in kje naj začnem. Vsi smo hodili v vrsto, plezali smo le po ravni steni navzgor in eden za drugim popadali na blazino. Občudovali smo tiste, ki so prišli do vrha stene, saj je bil to takrat za nas res velik podvig. Takrat si niti predstavljati nisem mogla, kaj vse se da preplezati in ustvariti na taki majhni steni. Prsti na moji roki pa so bili polni žuljev in čeprav me je bolelo, še vedno nisem hotela kar odnehati. Bilo je tudi kup besed, ki takrat zame niso imele pomena: grif, balvan, oprimek, osmica, plezalke, smer, cepin in druge. Ko se danes skupaj spominjamo vseh teh trenutkov, se vedno nasmejimo. Naše ure plezanja so vedno zabavne, sproščene, polne smeha in ravno to mi je všeč, da se med seboj razumemo in imamo lepo.

Kot  sem že povedala, imamo treninge dvakrat na teden, ob torkih in četrtkih zvečer. Prav tako kot na koncu treninga se tudi pred njim ogrejemo, saj je to eden najpomembnejših delov vsakega športa. Na začetku plezamo lažje smeri, ki si jih sestavljamo sami medtem ko prosto plezamo. Težavnost s časom stopnjujemo, skupno sestavljamo smeri oziroma balvane ali pa nam jih postavi trener Jaka.

Imam dve mlajši sestri, ki prav tako plezata. Najmlajša Saša ima 6  let,Tjaša pa obiskuje 9. razred. Doma imamo že malo zbirko medalj in dva pokala iz manjših tekmovanj. Vendar vseeno mislim, da mi je bolj všeč, ko plezam le zase in ne za druge, ko sem sproščena in v tem uživam. Letos sem dobila še eno prav posebno nalogo, vodim prvo skupino najmlajših plezalcev pri nas. To so otroci od 4  do 7  let, ki me iz tedna v teden s svojo otroško energijo vedno spravijo v dobro voljo. Tudi z njimi vedno začnem s preprostim ogrevanjem. So zelo razigrani, ampak tudi poslušni in ubogljivi, in z njimi ni težko delati. Včasih jih spodbudim k delu s kakšnim bombonom, pa se še bolj potrudijo. Nekateri od njih so pravi talenti v plezanju in mladi upi.

Plezanje je res nekaj posebnega in mi v življenju veliko pomeni. Ta šport se mi zdi zelo zanimiv in čeprav izgleda na prvi pogled preprost, temu le ni tako. Mislim, da je vredno poskusiti in s tem pridobiti še eno izkušnjo več v življenju.

Zapisala: Anuša Kobal
Foto: Jaka Rupnik

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


sedem × = 35

This site is protected by Comment SPAM Wiper.