Čeprav se le redko pojavljamo v medijih, tudi člani Planinskega društva Križna gora ne mirujemo in v decembru bo minilo 30 let od ustanovitve društva.
Letos nam je uspelo izpeljati turo, ki je bila načrtovana že v preteklem letu, a nam je kot že ničkolikokrat, ponagajalo vreme. Glede na dolgotrajni vročinski val, ki trmasto vztraja, je bil podatek na plakatu, da je del ture, ki smo jo izpeljali 2.avgusta, tudi obisk jezera na dobrih 1900m, odlična motivacija. Udeležba je bila temu primerna, tako smo morali ob že standardnem dvajset sedežnem minibusu, najeti še dodaten kombi. Za turo so se angažirali tudi vsi štirje vodniki.
Po nič kaj prijetnem spancu, temperatura je bila v Ajdovščini že zjutraj 30 stopinj, smo se še malce dremavi napotili na pot v osrčje Karnijskih alp. Pot nas je mimo Udin in Tolmezza vodila skozi vasico Collina, na katero imamo nekateri zelo lepe spomine, do izhodišča pri koči Tolazzi. Osvežujoč gorski zrak na izhodišču-prijetnik 17 st.C, nam je takoj stopil v pljuča in po dolgem času dolgi rokavi niso bili nič odveč. Sladki in slani priboljški, s katerimi nas je postregel nedavni slavljenec Marko, so bili kot naročeni pred pričetkom ture.
Razdelili smo se v dve skupini. Manjšo, katere cilj je bil jezero Wolajersee in večjo, ki se je povzpela na Rauchkofel(2460m). Po serpentinasti poti smo zagrizli v hrib. Sledili smo označeni planinski poti z oznako 143. Pot v dopoldanskem času ves čas vodi po senci in v prijetnem hladu je strnjena skupina odlično napredovala. Malo pred jezerom se nam je ponudil čudovit pogled na cvetoče pobočje, ki si ga kar nismo mogli nagledati. Tudi hladen izvir vode malo pred prvo kočo je bil več kot prijetna osvežitev
Nad kočo Lambertenghi Romanin, ki je zaradi obnove zaprta, se je odprl krasen pogled na jezero in res lično kočo Wolajerseehutte. V šali lahko rečemo, da smo brez težav prestopili italijansko-avstrijsko mejo in se ob jezeru napotili do koče. Večina si je privoščila kavo, nekaterim pa se je že prileglo tudi točeno pivo.
Po krajšem postanku se je devetnajst članska posadka napotila proti vrhu. Prijetna pot nas je zložno vodila čez travnate poljane pod vznožje našega cilja. Na delu poti so bili številni rovi svizcev, nekaj smo jih uspeli tudi videti. Poseben pa je bil prizor, ko sta se dva mladička igrala, kar neverjetno dolgo sta nam razkazovala vso svojo igrivost, preden sta švrknila na varno v rov. Pod vznožjem se je pot začela strmeje vzpenjati, vendar smo v nekoliko zmernejšem tempu tudi to premagali. Nekaj zadnjih metrov poti pa je zaradi izpostavljenosti opremljenih z jeklenico. V dobri uri in pol od koče smo vsi osvojili vrh.
Privoščili smo si zasluženo malico in se po skupinskem slikanju zaradi bližajočih oblakov spustili nazaj proti jezeru. Verjetno smo ob misli na hladno pijačo v koči še bolj pospešili korak. Hladno točeno pivo v koči smo si več kot zaslužili. Okrog jezera smo se podali do primernega mesta, kjer smo si v ravno prav hladni vodi namočili noge.
Sledilo je še dobro uro spusta do izhodišča. Tu nas je že čakala skupina, ki se je že vrnila od jezera. Marko nam je spet postregel z suho mesnatimi dobrotami in ravno prav ohlajeno vipavsko kapljico, kar nam je še bolj teknilo kot zjutraj.
Dobri dve uri vožnje proti domu smo malce predremali. Veseli in zadovoljni smo bili, da nam je vreme tokrat prizaneslo in smo uspešno osvojili naš cilj. Za nami je še ena zelo lepa pohodniška izkušnja.
Zapisal: Silvan Praček-Maks
