​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​OJSTRNIK

20171008_123411_resizedDeževni september nam ni bil naklonjen za izvedbo načrtovane ture, v oktobrskem terminu pa nam je uspelo izpeljati turo, ki se nam je že nekaj let izmikala. Tudi tokrat smo se poslužili dveh kombijev, saj dostop z minibusom ni mogoč. Preko Udin smo se v zgodnjem nedeljskem jutru podali v Karnijske alpe. Nekaj kapelj med vožnjo na vetrobranskem steklu nas ni pretirano vznemirilo. Pregovorno dobra kava med jutranjim postankom pa je tudi dosegla svoj namen. Po ozki hribovski cesti smo se v svežem jesenskem jutru pripeljali do izhodišča ture ob bivši koči Nordio. Nekateri so si privoščili še nekaj za pozen jutranji zajtrk, nato pa smo se podali na pot, ki nas je najprej vodila ob strugi hudourniškega potoka. Po lepo speljani gozdni cesti smo brez težav prišli do nove koče, ki pa je bila zaprta, saj je še v fazi izgradnje. Le nekaj minut dalje smo prispeli do planine, oziroma sedla Lom, kjer so nas table opozarjale na mejo med Italijo in Avstrijo. Tu smo zavili desno in po prijetni poti skozi smrekov gozd nadaljevali proti naslednji planini. Bukovi gozdovi pod nami so se že odeli v jesenske barve in nam nudili čudovite poglede. Pri studenčku ob poti smo si dolili nekaj kristalno čiste studenčnice. Kmalu smo zagledali prostrane pašnike in planino Bistrico. Jesensko sonce je tudi že pregnalo jutranje oblake in naznanjal se je čudovit oktobrski dan. Po krajšem postanku smo se podali na Ojstrnik in sicer po levi poti, ki vodi prek strmih travnatih pobočij. Na poti do vrh se nam je ponujal lep razgled proti Julijcem. Vrh, od koder se nam je odprl razgled na vse strani, smo osvojili brez težav. Seveda smo si najprej privoščili zasluženo malico, po skupinskem fotografiranju pa smo se po desni poti spustili nazaj proti planini. Pot po strmem kamnitem pobočju med ruševjem je zahtevala nekaj več pazljivosti. Po strmem spustu smo spet prišli na travnate pašnike in se po prijetni stezi spustili na lepo urejeno planino. Tu smo si vzeli nekaj časa za počitek in poležavanje v suhi travi, pa tudi jesenski sončni žarki so nas prijetno greli. Za spust v dolino smo izbrali pot, ki vodi mimo kapelice Marije Snežne. Ob kapelici smo se ustavili za ogled in naredili še ‘’eno gasilsko’’, nato pa smo se spustili proti dolini. Pot nas je vodila med mogočnimi starimi smrekami . V načrtovanem​č​asu​​smo​​se​​vrnili​​v​​dolino.

Na poti proti domu smo zavili še v Trbiž. V centru, ki je to nedeljo kazal bolj zaspano podobo, nam je predsednik Dušan častil pijačo, menda zaradi pozabljenih pohodnih palic s prejšnjega izleta. Z izvedbo zadnje letošnje prave ture smo bili vsi zadovoljni, pa tudi novopečena vodnika​​sta​​nalogo​​uspešno​​opravila.
Proti domu smo se podali po različnih poteh. En kombi preko Gorenjske, drugi pa čez Predel po Soški dolini. Pot po Soški dolini je bila očitno napornejša, saj je bilo ob povratku na Col potrebno še na palačinke k Tratniku. Čeprav je do konca leta v programu še kar nekaj aktivnosti, pa že razmišljamo o programu za naslednje leto in upamo na izvedbo čim več prijetnih​​tur.

 

Zapisal:​​Silvan​​Praček-Maks

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


× štiri = 8

This site is protected by Comment SPAM Wiper.